Mati ruskih rek

Potovanje po Volgi je srečanje z neskončnimi širjavami, kjer oko ne vidi konca, in tudi vrnitev v burne čase ruske zgodovine.

Na valovih in jezovih Volge (1)

Reka Volga je za Ruse nekaj posebnega, svetega. Pravijo ji »mati ruskih rek«. O njej pojejo pesmi: Volga, Volga, mat rodnaja. Dvajseti maj je že nad deset let »dan Volge«, ko v krajih ob njej, od velemest do vasi, namenjajo svoji reki še posebno pozornost. In ne brez razloga. Volga, ki izvira 226 metrov visoko v Valdajskem hribovju v Tverski oblasti, je s 3690 kilometri dolžine najdaljša ruska in evropska reka. Tudi evropska, saj večina njenega toka poteka po evropskem delu Rusije in le del po Kazahstanu. Lena je in počasna in vedno širša do svojega izliva v Kaspijsko jezero pri Astrahanu, 28 metrov pod morsko gladino.

Porečje Volge je srce Rusije. Na njem živi 42 odstotkov prebivalcev Ruske federacije, porečje pa obsega dve petini površine te največje države na svetu, ki meri dobrih 17 milijonov kvadratnih kilometrov, po številu prebivalcev (144 milijonov) pa jo prekaša kar osem držav (Kitajska, Indija, Združene države Amerike, Indonezija, Brazilija, Pakistan, Bangladeš in Nigerija). Volgo v njenem toku spremlja kar 11 od 20 največjih ruskih mest. Med njimi so: Tver (do leta 1990 Kalinin), Volvograd, Nižni Novgorod, Saratovov, Kazan, Toljati, Samara in seveda Astrahan, kjer se potovanje Volge z izlivom v Kaspijsko jezero (ker je slano, mu mnogi rečejo tudi morje) konča. Volga ni povezana le s kraji, ki ležijo v njenem porečju. Z vodnimi plovnimi potmi je povezana z vsemi deli Rusije, tudi z Moskvo in Sankt Petersburgom. Sovjetska zveza je namreč v času svojega obstoja, še posebej pred drugo svetovno vojno, zgradila na vodah številne elektrarne, jezove, kanale in pristanišča in tako tudi po vodi povezala vse dele še posebej evropskega dela države. Volga je bila vedno njihovo središče, kjer so se in se še srečujejo vsa pota.

Sredi maja sem plul po reki Volgi in se od blizu prepričal, da je Volga za nas, tujce, res nekaj posebnega, novega in neznanega, za Ruse pa nekaj svetega. Skoraj šest dni in noči sem z udobno turistično ladjo potoval po njenem zgornjem toku, ki je osrednja žila skoraj 2000 kilometrov dolge vodne poti med Moskvo in Sankt Petersburgom. To je bilo moje prvo srečanje z Rusijo, z njeno naravo in tajgami, ki jim ni videti konca, z vodami in jezeri, v katere bi strpal kar nekaj naših jezer in zalivov, in kraji, ki so povezani z razgibano, razkošno in na trenutke tudi tragično rusko zgodovino.

(Nadaljevanje prihodnjič)