Tolminski punt po Jerneju

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 24. februar 2013 / 06:00

V ponedeljek bodo v redno prodajo in obtok prišli jubilejni zlatnik, srebrnik in kovanec, ki ga je Banka Slovenije izdala ob 300-letnici Velikega tolminskega punta. Avtor oblikovne zasnove je mladi oblikovalec Jernej Kejžar iz Kranja.

Če bi se lotil oblikovne zasnove za jubilejni kovanec na temo 300. obletnice tolminskega punta, bi za osvežitev spomina in prvo informacijo najprej »poguglal« po medmrežju, kliknil na Wikipedijo, za kakšen podatek več pa na primer poiskal kakšno Valvasorjevo reč …

»Tako sem se zadeve lotil tudi sam. Najprej sem pobrskal po internetu in osvežil spomin z gimnazije o tem, kateri od dveh velikih puntov je bil pred točno 300 leti, in pri tem ugotovil, da je bil ta tudi zadnji. Zanimalo me je, kako so se bojevali, prebral sem »zgodbice« na to temo, v nadaljevanju pa v roke vzel skicirko, v katero ponavadi beležim moje zamisli, ideje …«

… ideje, kako punt, vso tisto množico zaradi previsokih davkov razjarjenih kmetov z vilami, koli in podobnimi rekviziti, pravzaprav pa neko idejo kmečkih uporov, spraviti na kovinski krogec s premerom 24 oziroma 32 milimetrov, kot ga imajo jubilejni zlatnik, srebrnik oziroma dvokovinski kovanec?

»Vsi ti trije predmeti, ki tvorijo osrednji motiv na kovancu, simbolizirajo množico, ki v zrak drži svoje orožje. Podoba je minimalistična, kar je, kot sem opazil nasploh značilnost oblikovalskih rešitev doslej izdanih jubilejnih kovancev. Slovenija je ena redkih držav v evropski uniji, ki objavlja razpise za take kovance. V drugih državah to delajo graverji.«

Ob letnici in podatku, za kakšen jubilej gre, nas na kovancu nagovorijo burkle, cepec in kosa. Kako ste izbirali puntarska orodja oziroma orožja?

»Začetni motiv sem z vsako novo skico bolj in bolj izčistil. Ko se vprašamo, kaj in kdaj so bili kmečki punti, si lahko hitro pojasnimo, kdo so bili ljudje v tej množici, in s kakšnim orožjem, ki je bilo pravzaprav kmečko orodje, so se upirali. Tako sem izbral tri orodja, ki so se mi zdela najbolj reprezentativna in jih je, kot nekakšne visoke palice, mogoče lepo umestiti med štiri številke in nad napis veliki tolminski punt.

Ko imaš idejo izdelano, je potrebno izbrati smer, kako priti do cilja. Takoj mi je bil blizu občutek nekakšne nepravilnosti, orodja morajo izgledati stara, že nekoliko obrabljena. Prav tako so nekoliko »starinske« črke in številke. Te so sploh zanimive. Ko sem iskal pravo črkovno vrsto oziroma font, sem po internetu prišel do pisave Italijana, ki je poskeniral črke nekega angleškega duhovnika po priimku Fell, ki je živel prav v času tolminske puntarije. Črke so se slogovno izjemno dobro ujemale z nepravilno obliko treh orodij, da sem jih izbral, je pa seveda pomagalo tudi dejstvo, da je avtor digitalizacije pisavo fell vključil med prosto dostopne pisave.«

Ste vaše osnutke kovanca, preden ste jih odposlali na natečaj, preizkusili doma in pri kolegih iz oblikovalske stroke?

»Doma sem oblikovno zasnovo res pokazal ženi, kolegom oblikovalcem pa zadeve nisem kazal. Sodelovanje na tem natečaju je bil moj oseben projekt, ki sem ga delal, če bi rekli po slikarsko, v tišini svojega ateljeja. Nikomur nisem razlagal, da se ukvarjam s kovancem. Zadeve sem se lotil bolj za lastno veselje, za dušo in nisem imel nobenih velikih omejitev naročnika in nekega šefa, ki bi mi dihal za vrat v lovljenju postavljenih rokov. Zato je tako dobro uspelo, ha, ha.«

Torej niste bili povsem prepričani v uspeh, je bila zmaga na natečaju, na katerem je sodelovalo več deset avtorjev, za vas presenečenje?

»Zmaga je bila popolno presenečenje. Prav veliko možnosti v življenju, da si izbran na takem natečaju, ravno ni, če vemo, da Slovenija premore kar precej kvalitetnih avtorjev. Ko sem poslal izdelek, sem si mislil, kar bo, pa bo. Sicer sem imel kar dober občutek, nisem pa si niti najmanj predstavljal, da bom zmagal. Moj profesor na akademiji Boštjan Botas Kenda je bil drugi.«

Vas glede na to, da ste kot absolvent tik pred diplomo, ni bilo nič strah, da … sta s profesorjem že govorila o tem, da ste bili izbrani?

»Seveda. Poklical me je celo po telefonu, še preden so bili v javnosti znani uradni rezultati, in mi čestital. Zame je bil pravi šok, ko me je o nagradi obvestil dr. Branko Bertoncelj z Banke Slovenije. Neznana številka na mobilnem telefonu, glas na oni strani me vpraša, je gospod Kejžar pri telefonu, kličemo z Banke Slovenije … pomislil sem, saj nisem ničesar oropal … Ste sodelovali na natečaju za oblikovno zasnovo jubilejnega kovanca ob velikem tolminskem puntu? Sem. Potem vam čestitam, zmagali ste. Zanima me tudi, kakšen bo odziv, ko bo kovanec na voljo tudi v javnosti. Na kovanec ob 800. obletnici obiskovanja Postojnske jame, ki je izšel v začetku meseca in je bil lani zanj sočasno odprt natečaj, so nekateri iz stroke dajali precej kritične pripombe. Malo zavisti je vedno, nekateri pa so tudi znani, da vse skritizirajo.«

Ste v nadaljevanju sodelovali tudi s kovnico, v kateri so kovali zlatnike, srebrnike in kovance?

»Sem. S kovnico na Slovaškem sem odlično sodeloval po elektronski pošti. Če bi imel čas in denar, bi mogoče šel tudi na Slovaško, a nič zato. Kovanec je tak, kot mora biti.«

Je zmaga na tem projektu za vas biznis ali referenca?

»Oboje. Vsekakor je referenca in predvsem neka samopotrditev, da si na pravi poti, da pravilno razmišljaš, ne glede na mnenja drugih. Poleg tega je to tudi odlična izkušnja in … ja, vsekakor tudi soliden zaslužek. Finančna nagrada je bila vredna približno polovico Nagrade Prešernovega sklada, kar ni slabo. Zame je lani pred poletjem prišla kot naročena. Plačal sem registracijo za avto, zamenjal jermen, z družino smo lahko šli na morje … V tem smislu je nagrada prišla v prave roke. Res nam je denar prišel zelo prav.«

Koliko je vaše okolje vplivalo na vašo usmeritev na področje likovnega, vaš stric je akademski slikar Zmago Puhar, sestrična Eva likovna pedagoginja …?

»Zagotovo sem bil v času odraščanja deležen vplivov iz svojega najbližjega okolja. Mama je delala v oblikovalskem studiu v Gorenjskem tisku in me vseskozi usmerjala v kulturo, kar veliko doprinese k splošni razgledanosti, kar je pri oblikovanju zelo pomembno. Stric Zmago, pri katerem sem se veliko naučil, mi je bil tako rekoč vedno na voljo. Res pa je, da me je likovno prav zagrabilo šele v gimnazijskih letih, ko sem začel risati, navdušil sem se nad street art sceno. Veliko sem risal, ker sem želel biti tako dober kot ostali.«

Pred leti, ko ste bili še na začetku študija oblikovanja na smeri vizualne komunikacije na Akademiji za likovno umetnost, ste oblikovali svoje lastne karte za tarok. V katero smer oblikovanja vas zdaj najbolj vleče?

»Najbolj bi želel, da bi bilo moje poklicno in tudi siceršnje življenje čim bolj pestro in raznoliko. Želim oblikovati zelo različne stvari. Včasih, ko imam čas, grem v delavnico in naredim kakšen stol recimo. Bilo bi dolgčas početi vselej eno in isto. S kovancem sem se tokrat ukvarjal prvič in je bilo v tem smislu res nekaj posebnega. Mogoče me še najmanj zanima delo v oglaševanju. Zdaj namreč poznam tudi vsa ozadja, ki sledijo oblikovalskemu delu …

Trenutno namreč pomagam v oblikovalskem studiu Idejološka ordinacija in moram reči, da sem res vesel, da lahko sodelujem in si nabiram izkušnje …«

Kje v »oblikovalskem vesolju« vidite svoje mesto v prihodnje?

»O tem ne razmišljam kaj dosti. Prav veliko izbire v Sloveniji ni. Če bo potrebno oditi v tujino, tudi tega ne izključujem. Če se bo pokazala kakšna priložnost, bi se želel v tujini še naprej izobraževati. Zdaj poznam, kako se na oblikovanje gleda na ljubljanski akademiji, želel pa bi spoznati še kakšen drug pogled.«

Poznam človeka, ki posebej shrani vsak kovanec za 2 evra z motivom narodnega heroja Franca Rozmana Staneta, boste tudi vi shranjevali »vaše puntarje«, če vam bodo slučajno prišli v roke?

»Kot vem, bom od Banke Slovenije prejel od vsakega od treh kovancev po en primerek. Je pa dobra ideja, na to nisem niti pomislil. Če mi bo kakšen prišel v roke, ga bom absolutno shranil, saj je moj, ha, ha.«