Tito

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. junij 2017 / 16:49

»Načrtovano je bilo, da naj bi Tito novo leto skupaj s celotnim državnim vrhom dočakal na Brdu pri Kranju, z glasbo in pevci, a je bila proslava tik pred zdajci odpovedana. Tito je namreč 25. decembra dobil ''akutne bolečine v levi nogi'', kar se je sicer začasno in delno umirilo. Proslava je bila prestavljena v Karađorđevo, potekala je ''v krogu družinskih članov in najtesnejših sodelavcev'', navzoč pa je bil tudi zdravniški konzilij. V medijih je bilo objavljeno, da Tito občanom pošilja novoletno voščilo. Takoj po novem letu se je bolečina v nogi okrepila, zato je bil Tito poslan v Klinični center v Ljubljani, ki je slovel kot ''najmodernejši in najbolje opremljeni center take vrste v državi''. Javnost je bila obveščena, da ima ''težave s cirkulacijo''. Državno in partijsko vodstvo pa sta bila informirana, da gre za ''arteriosklerotični proces na levi nogi'' in da to ''neugodno vpliva na delovanje srca, ledvic, jeter, oteževalna okoliščina pa je tudi bolnikov diabetes''. Že takrat je zdravniški konzilij predlagal, naj privoli v amputacijo, vendar je zavrnil že samo misel na to: ''S tega sveta hočem cel! O sebi odločam jaz!''. Tako pogumno in odločno reakcijo človeka na koncu življenjske poti je njegov bivši zdravnik, kasnejši ''spreobrnjeni'' nacionalist Aleksandar Matunović pojasnil s tem, da so ''bili narcisoidnost, ponos, oholost in nečimrnost pri njem tako močni, da invalidnosti ni mogel sprejeti niti kot predpostavko, kaj šele kot stvarnost''. Nazadnje je Tito le legel na svojo ''smrtno posteljo'', Jugoslavija pa je krenila svoji drami naproti. Po intenzivnem zdravljenju se je Titovo stanje popravilo in je bil odpuščen iz bolnišnice, vendar je ostal na Brdu pri Kranju, kjer je bil pod nenehnim zdravniškim nadzorom. Obiskovali so ga tesni sodelavci in tako ga je 8. januarja obiskala tudi trojica generalov (Nikola Ljubičić, Branko Mamula in Asim Hodžić), ki se je z njim pogovarjala eno uro. Mamula trdi, da je zapisnik srečanja sestavil general Hodžić. Med pogovorom je Tito še vedno kazal čilost: razpravljali so o sovjetski intervenciji v Afganistanu in o vseh nevarnostih, ki izhajajo iz nje …« (Str. 881–882)

Še ena knjiga o Titu, dobra in zanimiva zlasti za tiste, ki smo pod Titom živeli. Sam sem odhajal od vojakov ravno v zgoraj opisanih prvih januarskih dneh 1980, živo se spominjam, kakšna panika je zajela oficirje, ko so izvedeli, da je naš vrhovni komandant v bolnici. Malo je manjkalo, pa bi moral tudi sam ostati v vojski …