NSK v Benetkah

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 17. junij 2017 / 17:05

V Benetkah, do koder pridete po avtocestah v manj kot treh urah, je do 26. novembra na ogled 57. Beneški bienale. Tam je tudi slovenski paviljon, še posebej pa paviljon države NSK, ta pa vas čaka samo do 15. julija …

Žižek o NSK

V prvi tretjini 57. Beneškega umetnostnega bienala je, ločeno ob osrednjih prizorišč v Vrtovih (Giardini) in Arsenalu, v palači Ca' Tron ob Velikem kanalu, nedaleč od znamenitega mostu Rialto, odprt paviljon NSK – »države v času«. Države? »Država NSK zdaj šteje že več kot 15 tisoč ljudi. V smislu števila ljudi s področja umetnosti je NSK pravzaprav velesila, ima več umetnikov in kustosov kot več evropskih držav skupaj. Zato je naravno, da imamo manifestacijo tudi na beneškem bienalu.« To je zatrdil Miran Mohar, eden od prvakov NSK, član kolektiva IRWIN. Paviljon NSK so odprli 11. maja, zvečer je sledilo predavanje filozofa Slavoja Žižka. Njegova teza je bila: Država NSK je resničnejša od večine drugih držav. »To sem mislil v hegljevskem pomenu: realna na višini svojega pojma,« je po predavanju razložil filozof in dodal, »implicitna tema NSK zame ni neka marksističnokritična v tradicionalnem pomenu, torej moramo prevladati državo, jo ironično izpodbijati. Gre za to, da države danes v dobi globalnega kapitala ne delujejo več. Ne delujejo več v skladu s tem, kar je bilo dobrega na državi, to je s polno avtoriteto države, ki mora ščititi državljane, zagotavljati enakost itn. To je opozorilo na to, da države niso več države realne države.« Posebej zanimivo je, da je Žižek med predavanjem kot fenomen, primerljiv z državo NSK, izpostavil Kurdistan, tisti del, ki leži v severni Siriji. »Poznam te situacije. Kurdistan, to je čudo. V severni Siriji jih je malo in naredili so čudo, organizirali so ne le ekonomsko-politično, organizirali so umetniško sceno. To je ena najbolje organiziranih – seveda na skromni ravni – držav danes.« In kakšen naj bi bil po Žižkovem mnenju logičen nadaljnji razvoj države NSK? »To lahko povem samo tako, če začnem s tem, kar je moja splošna vizija. Jaz mislim, da je treba nehati s temi libertarnimi fantazijami, da je država slaba, preveč avtoritarna, da potrebujemo lokalno samoupravo ali neke oblike neposredne demokracije. Jaz mislim, in to sem razvijal v svojih zadnjih knjigah v grozo svojih prijateljev: potrebujemo več odtujenosti, več pristne državne in celo naddržavne avtoritete.« In ne nazadnje: »In to se mi zdi bistven nesporazum pri NSK in Laibachu. Ljudje mislijo, da je to neka parodija. Ne, oni so prekleto resni. Saj en pogled na slovensko državo /pokaže, da/ parodija ni NSK, parodija je Slovenija v tem, kar se dogaja. Tukaj je prava parodija.« Zanimiva je tudi primerjava paviljona NSK z »uradnim« paviljonom Slovenije. Oba se po svoje posvečata tudi beguncem, a z drugačnim konceptom. Miran Mohar: »Ta tema migrantov se dejansko vleče skozi zgodovino NSK od samega začetka, ko smo začeli izdajati potne liste v Sarajevu in so nekateri ljudje med vojno potovali s temi potnimi listi.« Turški umetnik Ahmet Ögüt, ki je paviljon NSK sooblikoval, pove: »Zavedati se moramo, da vsi živimo v začasnih in krhkih razmerah. Tudi če prihajate iz močne in privilegirane države, lahko vse, kar imate, izgine v enem samem letu. Zato je toliko pomembneje, da smo povezani, da se zanašamo eden na drugega in ne na oblasti.« Charles Esche, direktor Van Abbemuseuma v Eindhovnu in soavtor razstavnega programa pa sklene: »Pogovarjali smo se o tem, kaj pomeni država v času. Od ideje države in državljanstva danes hitro pridemo do vprašanja priseljenstva, selitev in potovanj. Logično je bilo, da smo od države v času prešli na to vprašanje …« (Vir: Polona Balantič, MMC RTV SLO)

Migranti in strpnost

Ob stenah paviljona NSK so na različen način izraženi odgovori nekaj več kot sto oseb z migrantsko izkušnjo na vprašanja o tem, kaj iz dediščine njihove domovine bi vzeli na pot v novo življenje, kaj zavrgli; enako z dediščino Evrope. Odgovoril je tudi zgoraj citirani Esche: »S Škotskega sem se preselil na Nizozemsko, torej ne prav daleč. S Škotskega bi s sabo vzel viski pa tudi določeno idejo klanske skupnosti, ki Nizozemski manjka. Torej idejo skupnosti, ki je večja od družine in zaradi katere je življenje na Škotskem bogatejše. Rad pa bi, da bi izginila vsa britanskost Škotske, cela ideja Britanije. Kar pa se tiče Nizozemske, bi ohranil tradicijo verske strpnosti, ki izvira iz 17. stoletja in ki jo je udarec desničarske politike v zadnjih 20 letih skoraj odpravil. To je nekaj, kar bi želel zaščititi …«

Kaj je najpomembnejše

Ko smo že pri umetnikih in migrantih, navedimo še mnenje ene od njih. Zaha Hadid (1950–2016), britanska arhitektka iraškega rodu: »Izobrazba, nastanitev in bolnišnice so najpomembnejše zadeve za družbo.« Res, temu ni kaj dodati.