Ovire ali opeke?

Pridejo trenutki, ko se nam zdi, da je vse narobe. Od povsod se vsipajo težave. Bolj ko jih rešujemo, več jih je. Zveni znano?

Ko v »sobi svojega življenja« v takem trenutku skušamo najti miren kot, kamor bi se usedli, da si odpočijemo od vsega, da izstopimo iz začaranega kroga, v katerem se vrtimo, se v nekem trenutku še zazdi, da je soba okrogla in kotov sploh nima.

Kako izstopimo iz začaranega kroga in presekamo situacijo, v kateri se počutimo ujeti in iz nje ne vidimo izhoda?

Situacije se lotimo s pomočjo štirih korakov:

1. Sprejmimo, da se nam dogaja, kar se dogaja. Ker se. Dejstvo.

2. Začutimo, kako se počutimo v tej situaciji. Iskreno si priznajmo svoja čustva (me je strah, ne znajdem se, čutim jezo, nemoč, sploh ne vidim, kaj naj naredim …).

3. Poglejmo, zakaj se nam dogaja vse skupaj (kaj nas situacija lahko nauči, kakšno je njeno sporočilo za nas).

4. Zahvalimo se za izkušnjo. V mislih jo objemimo kot najboljšega prijatelja ter jo spustimo, da gre.

Sprejmimo, kar se dogaja. Ne zatiskajmo si oči, pa kakorkoli neprijetna ali težavna je ali se zdi situacija, v kateri smo. Priznajmo si svoja čustva, iskreno brez olepševanja ali bojazni. Če se zapremo, zakrčimo, potlačimo čustva ali si upamo začutiti le prijetna, se s tem spravimo v neravnovesje in naša stabilnost se zamaje.

Naša smola je, da smo mogoče ujeti v kolektivne vzorce svojih staršev ali družbe, kjer je bila večinoma vrednota potrpeti in skozi trpljenje upati na boljše življenje.

Če smo bili srečni in veseli, so nam to še nekako »dovolili«; jok, žalost, bolečina pa so bili že tabu teme in si neprijetnih čustev sploh nismo smeli privoščiti.

Ta način vzgoje nas je že od mladih nog vzgajal v neravnovesju, saj smo lahko čutili le en del čustev, drugih ne. Ko smo bili otroci, smo se temu pač podredili in prilagodili, travme potlačili v podzavest. Ko odrastemo, pa je naša naloga in učenje tudi to, da se v sedanjih situacijah, ki se nam dogajajo, upamo in znamo soočiti z vso paleto svojih občutkov.

Težave, ki jih srečujemo, in izkušnje, do katerih se dokopljemo v težavnih situacijah, obravnavajmo kot opeke, s katerimi zidamo stopnice navzgor na svoji poti dozorevanja in preseganja samega sebe in svojih omejitev. Tako kot vzamemo eno po eno opeko, ko zidamo, se soočajmo tudi s težavami, z eno po eno. Začnimo s tisto, za katero se nam zdi, da jo bomo najlažje razrešili.

Ko jo predelamo, spoznanja vzidajmo v svojo pot izkušenj in jo uporabljajmo kot stopnico. Ne ubadajmo se več z njo. Ne razmišljajmo, kaj bi bilo, če bi bilo, pa če bi bilo drugače in ne tako, kot se je zgodilo … Je, kjer je, naj služi svojemu novemu namenu. Dovolimo ji biti opora na svoji poti naprej.

Če se v mislih neprestano vračamo v svoje pretekle težave (opeke), ko smo jih razrešili, ter jih ne pustimo pri miru, spet pošiljamo vanje svojo energijo. Zmanjka nam je za delovanje tukaj in zdaj. Tvegamo, da bodo posamezne opeke padle ven. Naša stabilnost se bo zamajala. Spet jo bomo morali sezidati, ko bi lahko delali kaj koristnega za naprej.

Kar hočem povedati, zelo dobro ponazori zenovska zgodba o dveh menihih (zapis po spominu):

Dva budistična meniha sta potovala od enega samostana do drugega. Ker je prejšnji dan padal dež, je bila pot razmočena in blatna, na njej pa polno večjih in manjših luž.

Tako sta prišla do ogromne in globoke luže, ob kateri je nemočno stala ženska. Rada bi prišla čez lužo, a ni mogla.

Starejši od menihov jo je molče prijel, prenesel čez lužo in postavil na tla. Meniha sta molče odšla dalje. Tik pred ciljem mlajši menih ni več zdržal in je vprašal starejšega:

»Kako si lahko prijel v naročje žensko, jo prenesel čez lužo, če pa veš, da se nam je prepovedano dotikati žensk?«

Menih, ki je žensko nesel čez lužo, mu je mirno odvrnil:

»Jaz sem jo pustil pri luži, ti pa jo še vedno nosiš s seboj.«