Tomaž je mrtev. Naj živi Tomaž.

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 20. november 2009 / 06:00

»/…/ Za moje pojme je Tomaž Humar junak. Ne sicer na nacionalni, pač pa na osebni, človekovi ravni. Še zlasti je lahko Tomaž Humar junak in vzor tistim Slovenkam in Slovencem, ki nad svojim življenjem obupujejo in razmišljajo o samomoru. Strinjam se s svojo prijateljico, ki pravi, da ima v tem življenju vsak svojo goro, na katero pleza. Vsi v življenju nekam plezamo. Pri tem se mi ne zdi pomembno, ali plezamo na visoko in strmo goro ali na hribček. Pomembna je vztrajnost, s katero dosežemo vrh, torej cilj. Ne vztrajnost v smislu kondicije, pač pa vztrajnost duha, da preživi neizogibne zdrse. V tem smislu je Tomaž Humar junak. Junak, ki je verjel in zaupal svojemu življenju. Želim mu, da zbere moč in se vnovič poda na svojo goro. /…/«

Tako sem na tem istem mestu v tej isti rubriki razmišljala avgusta 2005, ko je zaradi ponesrečenega vzpona Tomaža Humarja na osem tisoč metrov visoki Nanga Parbat Slovencem zastal dih. Takrat se je iz trepeta rodilo olajšanje. Tokrat solze. Enemu največjih slovenskih alpinistov svetovnega slovesa se je življenje izteklo v objemu večne tišine, šest tisoč metrov nad skrbmi in večinoma umišljenimi tegobami povprečnega Zemljana, šest tisoč metrov nad gladino nečimrnosti in gmotnega pohlepa sodobne družbe, šest tisoč metrov bliže večnosti.

Tomaž je za ta svet za vselej mrtev. Naj njegov duh živi naprej v večnosti.

Primerjava vrhunskega alpinizma, denimo, z ekstremnim avtomobilizmom ali katerimi koli drugimi mejnimi življenjskimi nespametmi je skrajno pocestna, da ne rečem neinteligentna. Žal je tako, da slovenska javnost ob nesrečah vrhunskih alpinistov znova in znova primerja neprimerljivo in postavlja ob bok: malovredno in izborno; duhovno in gmotno; dobro in zlo; /…/.

Tomaža Humarja nisem poznala. Z njim se nisem nikdar srečala; ne zasebno ne poklicno. In vendar čutim, da nisem daleč od resnice, ko razmišljam o njegovi življenjski biti, o njegovem življenjskem smotru.

Na vprašanje, zakaj ekstremen alpinizem, zakaj iskanje meja človekove vzdržljivosti, se mi zdi logičen oziroma smiseln en sam odgovor: zaradi iskanja smisla življenja.

Od pradavnine do danes se človek kot (vsaj do določene stopnje) razumno bitje sprašuje po bistvu, smotru (tuzemnega) življenja; smo se rodili res samo zato, da umremo? Trdno verjamem, da je mogoče odgovor najti samo na »strehi sveta«. To je, v skrajni višini, kjer se stikata Zemlja in Nebo. To je, v skrajni tišini, v kateri se stikata Življenje in Smrt. To je, v brezizhodni samosti, v kateri se sreča Človek sam s seboj in z Vsemogočnim; s Prasilo, ki ga je vlekla v spoznanje; s Prasilo, ki ga je privedla do odgovora, na temeljno in večno človekovo vprašanje.

Verjamem oziroma verujem, da je vrhunski slovenski alpinist Tomaž Humar tik pod Streho sveta in še v tem življenju dobil odgovor na vprašanje o bistvu življenja. In verjamem oziroma verujem, da so bistvo življenja: vera, upanje, ljubezen. Vse drugo je minljivo. Začasno. Trivialno.

S svojo smrtjo je postal Tomaž Humar tudi narodni junak. Čeprav je njegova materialna bit ostala daleč od doma, daleč od Gorenjske, daleč od Slovenije, na stičišču Zemlje in Neba, bo vendar za vedno ostal Slovenec. In tudi to šteje. Ne malo. Veliko.