Pahorjev predsedniški recept

Potem ko mu je Eva Boto zapela pesmico Verjamem, si je novi predsednik države Borut Pahor vzel celo uro za pogovor za našo redakcijo. Odgovoril je na eno vprašanje, povzeto po Freudovi teoriji: kaj v njegovi mladosti je bilo odločilno za oblikovanje njegove osebnosti.

Z mladostjo imam zelo dobre izkušnje. Bil sem namreč mlad. Več, moja mladost je bila zelo dolga in, to moram na tem mestu, tu pred vami, z vsem svojim bitjem, poudariti, (he, he) da ta mogoče še traja. Imam torej močne izkušnje z mladostjo. Ne bom pozabil mladostne izkušnje, ko sem v Novi Gorici med čakanjem na avtobus za Šempeter poskušal razvozlati poanto svetopisemskega Psalma 125 o dediščini pravičnih, hkrati pa sem pogledoval proti velikem napisu Tito na našem Sabotinu. Vidite, že takrat sem kazal jasne znake, da se kljub nevidnim viharjem, ki so takrat borili v meni, lahko hkrati ukvarjam z dvema pomensko in ideološko tako različnima stvarema, kot sta Tito in Sveto pismo. Da, o obeh temah sem lahko razmišljal SKUPAJ.

Oboževal sem film Kekec. Ne samo zato, ker je bil fant pogumen in si je upal narediti tudi tisto, česar nihče ni pričakoval, ampak tudi zato, ker je bil, čeprav skromen kmečki fantič, v svoji opravi s klobukom in palico, vedno zelo urejen, če se strokovno izrazim – »doteran«. Nekaj pa me je v filmu motilo. Ha, ha … spomnim se, da sem v šestem razredu pisal na televizijo, naj del filma na novo posnamejo. Všeč mi je bilo, da je Kekec premagal Bedanca, nisem pa se strinjal, da je ta zato moral na koncu moral pustiti te kraje in oditi drugam. Televiziji sem predstavil novo pobudo, v kateri bi se Kekcu, Rožletu in Kosobrinu na planini pri kartah pridružil tudi Bedanc. Lahko bi igrali tarok v štiri, v to sem prepričan, prav tako pa bi si lahko recimo privoščili badminton v parih. Ker so štirje, bi lahko zaplesali četvorko.

Vsekakor je bila moja najbolj priljubljena knjiga v mladosti Lassie se vrača. V tej simpatični psički, ki se je odpeljana in prodana na daljno Škotsko od tam spet vrnila domov v Anglijo, sem na neki način prepoznal svoj trden in da brez dlake na jeziku priznam, tudi nekoliko trmast značaj. V življenju sem se vedno boril, tako kot Lassie. Naj razložim. Ko sem se po nekaj letih ravno privadil bivanja na Šubičevi ulici, sem se že moral preseliti na Gregorčičevo. Selitev je sicer meni samemu ugajala, zato pa sem bil jezen, ko so me lani spet poslali na Šubičevo. Trdno odločen, da se vrnem na staro mesto, sem vstopil v predsedniško tekmo in zmagal. Tako kot Lassie se tokrat tudi jaz vračam.

Že od nekdaj mi je bil všeč Vlado Kreslin. Kot predsednik se bom ravnal po eni njegovih pesmi To ni političen song še iz časov skupine Martin Krpan. Saj veste, kako gre besedilo: En korak v levo stran, en korak v desno stran. Moj največji idol pa je od nekdaj bil Arnold Schwarzenegger. Njegov stavek v filmu Terminator »I'll Be Back« je vodil tudi mojega duha in srce v volilni kampanji. Vedno sem vedel, da se bom vrnil. In zdaj sem tu.