Enajsti Dorijev večer

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / petek, 20. november 2009 / 06:00

V petek, 20. novembra, bo v Laškem enajsti Dorijev večer, na katerem bosta Kvintet Dori in Oto Pestner predstavila skupni projekt, poimenovan Skupaj po domače.

Doriji že tradicionalno vsako leto konec novembra pripravijo Dorijev večer v Laškem, s katerim zaključijo delovno leto kvinteta, na oder pa povabijo tudi glasbenike, s katerimi so sodelovali. Na letošnjem slavnostnem koncertu, ki bo v petek, 20. novembra, ob 19.30 v dvorani Tri lilije, bosta Kvintet Dori in Oto Pestner predstavila skupni projekt, poimenovan Skupaj po domače. Dorijev večer, ki ga bo vodila Miša Molk, bodo obogatili še Eroika, Štajerskih 7 in Tamburaška skupina Bisernica iz Reteč pri Škofji Loki, kot ponavadi pa bo iz Berlina na prireditev prišel Izidor Pečovnik – Dori, župnik in duhovni vodja, po katerem je kvintet dobil ime. Pred bližajočim se koncertom smo se pogovarjali z Dorijevim harmonikarjem Borisom Razborškom.

Boris, vas kaj skrbi, kako boste letos ob zaostrenih socialnih razmerah napolnili dvorano?

»To nas skrbi vsako leto, a so nam doslej še vsi večeri uspeli. Vedno pa se je treba boriti za obiskovalce. Naj dodam, da bo koncert trajal od ure in pol do dveh ur, praviloma pa je vsak Dorijev večer enkraten in neponovljiv, saj poteka v živo in ga tudi ne snemajo. Izjemoma se je to zgodilo avgusta 2002 na Vranskem s posebno izvedbo Dorijevega večera, ki ga je posnela nacionalna Televizija Slovenija in ga uvrstila v sklop svojih oddaj.«

Nam zaupate kaj več o projektu, ki ste ga pripravili z Otom Pestnerjem?

»Z Otom smo povezani že vse od začetkov kvinteta, torej skoraj petnajst let. Zelo radi sodelujemo z njim. Za nas je napisal precej skladb, ki bodo zdaj izšle tudi na skupnem albumu. Na njem bo dvanajst skladb, nekatere od njih so pred tem že izšle na albumih Kvinteta Dori, zdaj pa jim je svoj glas dodal še Oto. Na skupnem albumu bodo tudi tri pesmi, ki so bile Otu posebej pri srcu: valček Trideset let ter skladbi Dekle iz Slovenije in Verjemi in zaupaj, s katerim smo nastopili na Slovenski polki in valčku, pa tudi duet, ki ga je Oto posnel z Nušo Derenda. Sicer pa pripravljamo tudi osmi samostojni album, ki bo izšel še pred poletjem.«

V petnajstih letih ste imeli ogromno nastopov. Katerih se najraje spominjate?

»Zagotovo so nekaj posebnega Dorijevi večeri. Pri tem gre za veliko obvezo in skrb, saj koncert organiziramo sami. Vedno nas skrbi, kako bo, a se jih je potem lepo spominjati za nazaj, še zlasti, če uspejo. Radi se spominjamo tudi nastopov v Berlinu, kjer službuje župnik Izidor Pečovnik – Dori, naš duhovni vodja. Pod cerkvijo je dvorana za dobrih tristo ljudi, kjer smo nastopali ob različnih priložnostih, kot so martinovo, binkošti, silvestrovanje. Igrali smo za slovenska društva, ljudje so nas zelo dobro sprejeli.«

Ste na začetku vaše glasbene poti kdaj pomislili, da boste postali tako znan ansambel?

»Kje pa. Najprej smo igrali na izletih, potem na dobrodelnih koncertih, nato pa je vse skupaj močno preraslo začetne okvire. Vedno več je bilo obveznosti, zahtev, vaj … Še dobro se spominjam, kako je pred mnogimi leti na našo vajo prišel novinar in nam dejal, da nas bo spravil na televizijo. Vsi smo imeli velike oči in si misli: 'O, to pa bo nekaj.' No, zdaj se nam to kar pogosto dogaja.« (smeh)

Pred tremi leti ste se poročili v Luže pri Šenčurju. Vam je všeč na Gorenjskem?

»Zelo. V prostem času grem zelo rad hribe. Odkar sem na Gorenjskem, imam tudi vaje bližje, saj vadimo v Mengšu pri Boštjanu Peru.«

Poleg tega da ste član Kvinteta Dori, poučujete na Glasbeni šoli v Laškem, v Celovcu obiskujete oddelek za ljudsko glasbo, ste oče trimesečnega Anžeta. Kako vam uspe vse skupaj usklajevati?

»Poudariti moram, da imam zelo razumevajočo ženo. Brez nje zagotovo ne bi zmogel vsega tega. V Celovec hodim dvakrat na teden, v Laškem pa poučujem štirikrat na teden, v eno stran se vozim uro in pol. A služba je pač služba …«

Člana Kvinteta Dori sta tudi vaša brata. Prihajate iz glasbene družine?

»Oče in stari oče sta sicer igrala, a ne gre za močno glasbeno tradicijo. Verjetno sem tudi jaz deloma navdušil za glasbo mlajša brata: Marko igra trobento, Primož pa klarinet. Vsi trije smo slučajno začeli igrati na izletih. Ko smo že kar precej nastopali, je najmlajši Marko imel šele enajst let in spominjam se, da je včasih kar zaspal med premori. (smeh) Tako kot jaz tudi brata poučujeta na Glasbeni šoli v Laškem. Primož je ostal doma na kmetiji v Rimskih Toplicah, ki je kar precej velika, saj imamo okoli 40 glav živine, Marko pa se je preselil v Laško. Skoraj od vsega začetka je z nami tudi kitarist Anti Gubenšek iz Vodic pri Šentjurju, sicer oče treh otrok, pred sedmimi leti pa se nam je pridružil še baritonist Boštjan Per, ki ima dva otroka.«