Vsaka vrtnica ima svojo zgodbo

Vrtnice obstajajo, odkar obstaja civilizacija. Število sort nenehno raste, 910 jih te dni cveti tudi v Arboretumu. Zakaj veljajo za simbol ljubezni, da so bile pri nas nekdaj del nevestine dote, katere so najpogostejše napake ljubiteljev vrtnic in o vrsti drugih zanimivosti smo se pogovarjali z Matjažem Mastnakom, ki se je izkazal za pravo »vrtničarsko enciklopedijo«.

V Arboretumu Volčji Potok te dni potekajo še zadnje priprave na Regionalni kongres Svetovne zveze društev ljubiteljev vrtnic, ki bo prvo tako srečanje za vzhodno in srednjo Evropo, v Arboretumu pa ga bodo gostili v torek in sredo. Nad dogajanjem vestno bdi Matjaž Mastnak, gozdarski inženir, ki je vrtnicam zapisan vse od leta 2002. Da vrste zgodb in zanimivosti v takšnem pogovoru ni mogoče zapisati, se zaveda tudi sam, zato jih je zbral že v dveh knjigah. Medvoščan, ki je v Arboretumu zaposlen že vse od leta 1991, se vrtnicam posveča tako poklicno kot ljubiteljsko, zato je v rožniku – mesecu vrtnic – najboljši sogovornik na temo vrtnic. Kako zelo jim je predan, nam je dokazal ob sprehodu skozi rozarij, ki je te dni skorajda njegov drugi dom. »Junij je res mesec vrtnic, v teh dneh bodo vse zacvetele. Ko bi le imeli veliko sonca, ne marajo namreč mokrote, v dežju cvetovi izgubijo voljo in hitro odpadejo. Sploh bele in rumene barve, te tudi sicer cvetijo po le nekaj dni. Tamle rastejo vijolične, ki so najbližje modri barvi, črnih še niso vzgojili, sicer pa poznamo skorajda vse odtenke. Klasika med vrtnicami ostajajo rdeče čajevke, a vrtnice, ki jih poznamo iz cvetličarn, tiste z dolgimi in ravnimi peclji, so nekaj povsem drugega kot to, kar raste tukaj. Vzgojene so s kemijo in v rastlinjakih in take na vrtu sploh ne bi rasle,« kar vre iz njega, medtem ko se sprehajava med lično urejenimi živobarvnimi gredicami.

V arboretskem rozariju – pravzaprav sta dva, Zgornji in Spodnji, raste kar 910 sort vrtnic. Če vas zdajle vprašam za eno, mi boste znali pokazati, kje raste?

»Ja, bi kar moral vedeti, saj sem zasnovo posaditve določil sam. Zasajene so po sortah, glede na barve, zato se je tudi lažje orientirati. Sicer sem pa tu res vsak dan, ne toliko z motiko, saj to prepuščam našim vrtnarjem, v 'papirjih' in z nadzorom pa še toliko več.«

Ne le v vrtnarskem smislu – vrtnice obravnavate celostno. Poznate njihovo zgodovino, vlogo v kulturni dediščini in tudi gospodarstvu. Kdaj se zgodba vrtnic pravzaprav začne pisati?

»Šipki kot divja rastlina so znani po vsej Evropi, Aziji in Severni Ameriki, a od šipkov do vrtnice je bilo treba narediti korak. Človek je vedno imel željo narediti nekaj, česar ni v naravi. In prva vrtnica, ki je bila po svojem videzu dvakrat večja od naravnih šipkov, je bila vzgojena pred okoli 3000 leti nekje na Bližnjem vzhodu. Vse od tedaj je bila vloga vrtnic v naši zgodovini kultna in prav zaradi te svoje vpetosti v neskončne zgodbe zgodovine in dediščine so me vrtnice tako pritegnile. Virov za raziskovanje je veliko, od starih zapisov do slik, predvsem pa je treba ljudi veliko spraševati.«

Zanimive so tudi zgodbe s povsem kmečkih vrtov, kajne?

»Na Slovenskem je bila ena od posebnosti, da so marsikje neveste z domačega vrta na ženinov vrt kot del dote prinesle tudi rožni grmiček. In zgodbe o tem se prenašajo iz generacije v generacijo. Pametno je, da se ljudje pri svojih starih mamah pozanimajo, kaj jim na vrtu sploh raste in od kod so vrtnice prišle. Vrtnice so pomemben del kulturne in narodne zgodovine.

Marsikje jim še danes rečejo gartrože ali gautrože, kar izvira iz nemške besede Gartenrose. Pravzaprav je bila nekdaj 'roža' sinonim za vrtnico, od tu tudi poimenovanje rožnik za mesec junij, ko so vrtnice v najlepšem cvetju, in tudi za rožno olje. Nihče namreč ne reče vrtnično olje.«

Vrtnica še vedno velja za rožo ljubezni, prestiža in razkošja?

»Zagotovo. Roža ljubezni je zato, ker je bila prvotno to cvet Afrodite, Rimljani pa so to prenesli na svojo Venero. Pri Rimljanih je veljalo tudi, da kar je povedano pod vrtnico, se ne govori naprej. Bile so sinonim za to, da 'nekaj ostane med nami'. Rimljani so skladno s svojim luksuznim razmetavanjem organizirali dež iz rožnih lističev in v Rimu je bilo menda v vseh mesecih leta mogoče dobiti vrtnice. Kdor je dal kaj nase, je vino potrosil z rožnimi listki. Ko je prišlo krščanstvo, so bile vrtnice zaradi navezanosti na te prejšnje kulte praktično izgnane iz javnosti, Marija je bila namreč povsem drugačen lik kot mesena Venera. Del zgodovine je bila vrtnica zato prisotna le kot roža zdravja, šele kasneje je spet kot Marijina roža počasi prešla nazaj v ljudsko rabo.

Je pa bila vrtnica v zgodovini zelo cenjena tudi za zapiranje ran, za zdravljenje raznih razjed, vnetij oči, zaustavljanje driske … Zelo cenjeno je tudi rožno olje in vonj vrtnice je nepogrešljivi del kozmetike – tudi še danes.«

Koliko sort vrtnic poznamo?

»Botaniki ločijo vrste od sort. Če govorimo o vrstah, govorimo o divjih šipkih, teh pa je dvesto ali tudi nekoliko več. Od teh jih je bilo kot vir za sodobno gojene vrtnice uporabljenih le okoli deset. Kar pa se tiče gojenih oblik, jih je na desettisoče. Ampak velika večina jih je že davno propadlih. Ko pridejo nove in lepše, se morajo stare umakniti. Vzgoja vrtnic je tudi gospodarska dejavnost, kar pomeni, da na trg prihajajo vedno nove sorte. Kako dobre so, se pokaže s časovnim zamikom.«

V Arboretumu je zbirka vrtnic res velika. Tudi to je eden od razlogov, da boste v teh dneh gostili strokovnjake z vsega sveta. Za kako pomemben dogodek gre?

»Organizacija dogodka, ki ga skupaj z nami in Mesto občino Ljubljana pripravljajo člani Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije, je za nas res veliko priznanje. Gostili bomo strokovnjake iz držav od Alp do Urala in goste z vseh celin, ki bodo predstavili svoj pogled na vrtnice in svoje dosežke. Sodelovali bodo lahko le prijavljeni ljubitelji vrtnic, vse ostale pa v naš rozarij vabimo že prihodnji konec tedna, ko bomo v petek, 16. junija, organizirali tradicionalni rožni dan, vrtnicam pa bomo posvetili kar cel konec tedna.«

Kaj mora vedeti vsak ljubitelj vrtnic?

»Prva stvar, ki je pomembna, je ta, da je vrtnice treba saditi na sončne in prevetrene dele vrta. Pomembno je tudi, da jih posadimo v spočito zemljo. Kjer je ena vrtnica umrla, na isto mesto več let ne smemo posaditi nove, saj ne bo uspevala. Tretje pravilo pa je, da čudeže dela motika. Vrtnica, ki je okopana, bo mnogo bolj zdrava kot tista, ki se nekje v senci druži s plevelom. Narobe je, ker jih ljudje pogosto premalo obrezujejo. Predvsem ženske so včasih preveč rahločutne in se spomladi bojijo poprijeti za vrtnarske škarje. Vrtnica, ki ni porezana, se slabo obnavlja. Z dobro rezjo pa jo lahko res dolgo časa ohranimo v dobri kondiciji. Kako to narediti, se je najbolj poučiti na kakšni delavnici.«

Katere so še najpogostejše napake, ki jih delamo pri vrtnicah?

»Zagotovo ta, da jih kupujemo z očmi. Če želimo imeti lepe vrtnice, se moramo prej pozanimati, katere so zdrave, ne le lepe v trenutku nakupa. Moj nasvet je, če želite vrtnice nakupiti s pametjo, pridite v rozarij septembra, to je čas, ko so vrtnice po vlažnem in vročem poletju že zelo utrujene, in takrat cvetijo le tiste, ki so zdrave.«

Vrtnicam se je treba vseskozi posvečati. Zdi se, kot da si ves ta čas lahko privoščijo le upokojenci.

»Vrtnice res potrebujejo naš čas. In s tem ljubezen, kot radi rečemo. Treba jih je negovati, okopavati, rezati … pa tudi le opazovati, saj nam bodo same povedale, kaj jim najbolj ustreza. A ni res, da se z njimi ukvarjajo le upokojenci. Vse več je mladih, ki jih načrtno umeščajo v svoje vrtove. Obstajajo namreč tudi sorte, ki jih lahko obrežemo le enkrat letno in cvetijo brez škropljenja, zato se lahko mirno odpravimo tudi na dopust.«

Imate med vsemi svojo najljubšo vrtnico? Jih kot poznavalec radi tudi podarjate?

»Težko bi se odločil za eno, ker jih je preprosto preveč in bilo bi kar krivično izdvojiti le eno. In priznam, rože redko podarjam, sem jih pa posadil na domači vrt, kjer jih žena lahko občuduje vsak dan.«