Ljubljansko barje
Ljubljansko barje je območje zavarovane narave. Zavarovane rastlinske in živalske vrste ter habitatne tipe so umestili tudi v območje Natura 2000. Kaj to pomeni? Vsi uporabniki prostora morajo upoštevati njegove zakonitosti. In glavna zakonitost je podzemno pretakanje vode, stik s kraškim svetom in barje samo – marost. Včasih so želeli mokrišča izsušiti in iz njih narediti rodovitno pokrajino, danes so zaščitena. Marija Terezija je dala zgraditi Gruberjev kanal, da bi bolje kmetovali. Tedaj so okrog njiv skopali kilometre jarkov, da bi vodo speljali stran in zemljo izsušili. Mokrišča so danes zaščitena območja, ker je tukaj raznovrstnost rastlin in živali zelo velika. Tistih živali in rastlin, ki jih človek s svojim intenzivnim in tehnološkim načinom življenja ni iztrebil. Ljubljansko barje je poleg solin najbolj preoblikovana naravna pokrajina pri nas. Konec 19. stoletja so kmetovanje zamenjali za kurjavo. Odstranili so šoto, jo sušili in prodajali za kurjavo. Tako se je barje znižalo. Kjer je na barju stik s kraškim svetom in so reke s svojimi vršaji nanosile tudi karbonatno podlago, ponekod kmetujejo tako kot pri nas. Ko pridemo na osrednje barje, je situacija drugačna. Travinje in koruza so edine poljščine, ki lahko prenesejo tudi visoko vodo. In danes je funkcija prostora tudi zaščita, izobraževanje, rekreacija in turizem. S sodelavci smo se odpravili na strokovno ekskurzijo, in to s kolesi. Ker se na tak način najlaže premikaš, kam prideš in veliko posebnega vidiš. In kaj smo gledali mi? Ptičjo opazovalnico, ki je zelo posebne oblike, saj tukaj živi 22 vrst ptic. Tu imajo svoja gnezdišča, pojoča mesta in življenjski prostor. Slišali smo kosca in kobiličarja pa še mnoge druge ptice. Perunika se je bohotila v svoji sončno rumeni barvi, logarica je že odcvetela, v potokih smo iskali urha in drsalce, tukaj živi tudi močvirska sklednica. Voda v kanalih, ki obkrožajo njive, je rdečkasta, zelenkasta – od rudnin in mineralov, ki se izločajo iz prsti in matične podlage. Voda v barjanskih oklih pa je čista in bistra. To so izviri vode, domačini jih bolj poznajo kot požiralnike, saj je tam izginilo prenekatero orodje, celo živali. Kar pogoltnilo jih je, če so po nesreči zabredli v taka območja. Ni slučajno, da so tod našli najstarejše kolo in še mnoge druge ostanke preteklega življenja, ki jih je prekrila voda in šota. Noge smo namočili v Iški in idej za izlete tukaj ne zmanjka. Moja naslednja želja za izlet je vzpon na Krim in kopanje v Iškem vintgarju. Lahko pa greste v Bistro ali s kolesom še bolj križem kražem po barju in če si boste zaželeli strokovno vodstvo, povprašajte v tamkajšnjem krajinskem parku. Privoščite si razlago pokrajine s poznavalcem. Pove mnogo več, kot je napisanega na informacijskih tablah ali kot mislimo, da vemo sami.