Otrok ne izključujmo iz žalovanja

Sestra Emanuela Žerdin se kot vodja oskrbe v Hiši Ljubhospica dnevno srečuje s smrtjo. Svoje izkušnje z umirajočimi je predstavila na pogovoru v Komendi.

Umiranje in smrt sta v današnji družbi med zadnjimi tabu temami, o kateri le redko spregovorimo, čeprav je prav smrt edina gotovost v življenju. Z njo se domala vsakodnevno srečuje frančiškanska redovnica in medicinska sestra Emanuela Žerdin, ki kot vodja oskrbe deluje v Hiši Ljubhospica v Ljubljani, ki nudi paliativno oskrbo umirajočim.

»Spoznala sem, da bolnik k nam nikoli ne pride sam. S seboj prinese vse svoje življenje,« pravi sestra Emanuela Žerdin, ki je o svojih dolgoletnih izkušnjah pri delu z umirajočimi prejšnji teden v komendskem kulturnem domu spregovorila s Štefanom Petkovškom, predsednikom Ustanove Petra Pavla Glavarja, ki je skupaj z Zavodom Medgeneracijsko središče Komenda organiziralo dogodek.

Poslanstvo hospica je lajšati fizične in psihosocialne stiske umirajočih bolnikov in njihovih svojcev ter hkrati pomagati tudi zadnje dni življenja narediti kakovostne in dostojanstvene. Njihovo pravilo je po besedah sestre Emanuele Žerdin, da nihče ne umre sam. Zato so tudi vrata svojcem odprta 24 ur na dan.

Soočanje s smrtjo je težko tako za umirajočega kot tudi za svojce. »Večkrat vidimo, kako se bolnik in svojci eden pred drugim kažejo veseli in optimistični, hkrati pa drug drugemu skrivajo svoja najgloblja čustva,« opaža Žerdinova, ki meni, da je največ vredno, da se svojci in bolnik pomirijo s samim sabo, uredijo odnose ter odpustijo sebi in drugim. Ob smrti namreč padejo vse maske, pravi Žerdinova.

A kot pravi, najtežje med vsemi umirajo mlade mamice, ki se težko poslovijo od svojih otrok. »To je tudi za osebje težko obdobje. Spomnim se muslimanke iz Bosne, ki je za seboj pustila majhne otroke. Vsak je eno noč preživel z njo v hospicu, ona pa je z njim govorila o umiranju in smrti in se tako poslovila od njih. Šele potem je lahko v miru umrla. Šele ko je uredila odnose s svojimi otroki, je lahko v miru zaključila svojo zgodbo. Rekli smo, da je bil to naš angel. Ena preprosta ženska iz Bosne.«

Ker se je odkrito pogovorila s svojimi otroki, so tudi oni lažje sprejeli mamino smrt. Prav otroke pa odrasli nehote prevečkrat izključujemo iz žalovanja za ljubo osebo. Želimo jih obvarovati in jih držimo stran od umiranja, se z njimi ne pogovarjamo o smrti, s čimer jim povzročimo več škode kot koristi, saj se ne znajo soočiti z žalostjo ob izgubi ljube osebe. »Tudi otroku je treba pustiti, da se poslovi od nekoga, ki ga je imel rad. Ne bom pozabila malčka, katerega mama je umrla pri nas. Z igračo, malim tovornjačkom, je pripeljal rožico in jo položil mamici na prsi ter se tako poslovil od nje. In ko sta z očetom odhajala, ga je prijel za roko in rekel: Kako je lepa!« je sklenila eno od številnih ganljivih pripovedi sestra Emanuela Žerdin.

O smrti bi morali več govoriti, je prepričana sestra, saj je to težka, a intenzivna izkušnja, ki nas lahko notranje obogati. Kot pravi, odnosi ostanejo tudi po smrti, a se spremenijo, ni več fizičnega stika, a s pokojnikom komuniciramo na drug način. »Vseeno je, ali si veren ali ne. Tudi neverni premorejo bogat duhovni svet. Važno je, da si iskren,« pravi Žerdinova, ki priznava, da smrt vznemirja tudi njo. »Mnogo ljudi je umiralo na mojih rokah, pa me vseeno skrbi, kaj je za tistimi zadnjimi vrati. Prepričana pa sem, da bodo vsi, ki so umrli poleg mene, tam in me bodo čakali. Včasih se sestre pošalijo, da mi bodo na oni strani pripravili pravi špalir!«