Šmihel

Zadnje čase sem pogosto v stiku z našimi zamejci. Na Tržaškem sem bila z dijaki, na Koroškem smo bili v soboto z zborom. V Šmihelu pri Pliberku so pripravili Večer Marijinih pesmi in povabili so nas – torej Mysterium in oktet Suha, tamkajšnji zbor Gorotan in nastopila je še solistka Francka Šenk. Kulturno prosvetno društvo Gorotan deluje od leta 1886 in je najstarejše društvo na Koroškem. Del društva je zbor, ki sicer redno poje pri mašah. Šteje 30 članov, ki so starejši, morda je imela najmlajša kakih dvajset let. Zapeli so Marijine pesmi, povsem iste, kot jih prepevamo tudi v naših cerkvah.

Oktet Suha je na Koroškem prisoten že 35 let. Slovenska pesem je steber njihovega delovanja, čeprav pojejo tudi vse druge zvrsti glasbe. Pojejo širom po svetu in domovini in so lep primer, kako kultura združuje in blaži še tako napete situacije v deželi, kjer so Slovenci manjšina. Enkrat bolj, drugič manj zaželena, vendar prisotna. Celo ustava jim jamči njihov obstoj in delovanje, v realnem življenju pa je včasih precej drugače. Pevce okteta poznamo. Hitro steče pogovor in spomnim se zadnjega srečanja, ko je eden med njimi dejal, samo jaz delam, vsi ostali so učitelji. Tokrat pravi, napredujemo, sedaj že dva delata, ostali smo še vedno učitelji. Učijo matematiko, verouk in razredni pouk, onadva, ki »delata«, pa sta računalničar in arhitekt. Tudi v našem zboru je ena tretjina učiteljev, natančneje učiteljic in vzgojiteljic. Pevci okteta povedo, da je vernost v Avstriji največja na Koroškem, in pri Korošcih je pri Slovencih še nekoliko višja kot pri Avstrijcih. Je torej biti veren bolj napredno ali bolj nazadnjaško? Kdor se uradno izreče za katoličana ali protestanta, letno prispeva en odstotek svojega dohodka kot prispevek za cerkev. Precej mlajših se temu odpoveduje. Prispevek je v Nemčiji štiri odstotke in pri mormonih osem odstotkov.

Zapela je solistka Francka Šenk, ki je sedaj tudi nekoliko njihova, saj poučuje na Deželnem konservatoriju za glasbo v Celovcu. Prevzela je umetniško vodenje okteta Suha. Da je znanje cenjeno in zaželeno, kjer koli smo in ne pozna meja, se je takoj pokazalo, saj so Francko povsem sprejeli medse.

Mariji v čast smo torej prepevali skladbe Griga, Rahmaninova, renesančno Ave Mario in Pavčičeve napeve za zbor in solistko. Ljudje so bili navdušeni, pevci zadovoljni, majski večer smo posvetili glasbi, druženju, kaj še hočemo lepšega. Pevci se vedno razidemo v prepevanju ljudskih pesmi, ki jih včasih ne zmanjka, in čisto zadnje so običajno Žabe in Pleničke je prala. Ko je na vrsti Angelček, varuh moj, vemo, da je čas za odhod. Preko Jezerskega smo se vrnili domov, ko je bila že nedelja, naslednji dan.

Vesela in ponosna sem, da se lahko kljub službi, družini in obveznostim udejstvujem tudi v glasbi in kulturi. Sem se tako dogovorila z Janezom …