Korenine in veje Jurijevega drevesa

Jurij Kumer s Hotavelj je v knjigi Korenine in veje mojega drevesa zbral veliko podatkov o svojih prednikih, opisal svojo življenjsko pot in zapisal marsikatero zanimivost o Vresjakovi domačiji.

Jurij je v soboto, 29. aprila, praznoval 75. rojstni dan, dan kasneje, v nedeljo, pa je v Sokolskem domu v Gorenji vasi pripravil srečanje, na katerem je sorodnikom, prijateljem, sošolcem iz srednje šole in drugim predstavil knjigo Korenine in veje mojega drevesa. V knjigi je zbral veliko rodoslovnih podatkov o svoji družini, sestrah in bratih in družini žene Jožice, posebej je »obdelal« očetov rod (Vresjakovo rodbino) in mamin rod (Graparjevo rodbino) ter zapisal veliko zanimivosti – o Vresjakovih fantih v prvi svetovni vojni, o požaru, ki je med drugo svetovno vojno prizadel domačijo, o kmetovanju na Vresjakovi domačiji, o teti Franci iz Amerike, o živahnem trgovanju s kmetijami ... Pomemben del knjige so tudi zapisi o Jurijevem življenju, predvsem o otroštvu, šolanju, službenem delu, pomembnejših nalogah in funkcijah, ki jih je opravljal, o priznanjih in nagradah, ki jih je prejel.

Le malo vedel o daljnih prednikih

»Šele v dokaj zrelih letih me je začelo resnično zanimati, kdo so moji daljni predniki in od kod izvirajo. Seveda sem vedel za svoje starše in stare starše, kaj več pa skorajda ne. Le bežno se spominjam kratkega pripovedovanja očeta Jurija Kumra, da so naši predniki prišli iz Kopačnice, da so kupili Vresjakovo domačijo na Hotavljah in da se je očetova mati Marjana prej pisala Tavčar. Ko je oče leta 1988 umrl, so se izgubile tudi vse morebitne hišne informacije o prednikih po očetovi strani. Med drugo svetovno vojno, ko je pogorela Vresjakova hiša, je v njej zgorelo tudi veliko knjig in dokumentov, tako da v hišnem arhivu ni ostalo skoraj ničesar. Več informacij o sorodstvu je bilo po mamini strani,« pojasnjuje Jurij in dodaja, da je bilo za »brskanje« po zgodovini prednikov odločilno leto 2012, ko je praznoval 70. obletnico rojstva. »Takrat mi je sestra moje žene Simonka Mrak Hartman podarila strokovno gradivo – fotokopijo lastniškega lista iz glavne zemljiške knjige, iz katere je razvidno, da je na podlagi kupne pogodbe z dne 13. marca 1859 postal lastnik Vresjakove domačije Martin Tavčar. Gradiva sem bil zares vesel in zadeva me je začela resno zanimati.«

Kakšna je povezava med Tavčarji in Kumri

Jurija je začelo zlasti zanimati, kakšna je povezava med Tavčarji in Kumri in od kod so prišli eni in drugi, ob tem pa je želel poiskati odgovore še na številna druga vprašanja. Največ pisnih dokumentov je pridobil od Petra Hawline iz Lipice, Jurija Ferlana z Dolenje Dobrave, župnij Trata in Škofja Loka, škofjeloške enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Arhiva Nadškofije Ljubljana. Večino rodoslovnih podatkov o treh družinah je že predhodno zbral Robert Potokar, pri zbiranju informacij in slikovnega gradiva so mu pomagali tudi sorodniki ... Večletno »brskanje« po dokumentih in zbiranje podatkov je dalo rezultate. Jurij je ugotovil, da je bil Martin Tavčar, ki je 1859. leta kupil Vresjakovo domačijo, poprej doma pri Topličarju v Kopačnici, da je Topličarjevo kmetijo prodal rudarski družbi za njene poslovne namene in v zameno za to kupil Vresjakovo domačijo, da so Tavčarji prišli v Kopačnico iz Četene Ravni, kjer naj bi bili doma tudi predniki Ivana Tavčarja ... Ko se je Martinova hči Marjana poročila z Jakobom Kumrom s Srednjega Brda, se je na Vresjakovi domačiji začel priimek Kumer, ki zdaj traja že četrti rod. Aktualni gospodar enajst hektarjev velike kmetije, na kateri se ukvarjajo z živinorejo in s pridelovanjem krompirja za stalne stranke, je Jurijev sin Matjaž.

Kaj je Amerika?!

V Jurijevi knjigi je veliko rodoslovnih podatkov, a tudi zanimivosti. Starejši sorodniki so mu veliko pripovedovali o živahnem trgovanju s kmetijami in zemljišči. »Moški iz naših krajev so nekdaj precej hodili na delo v Ameriko, kjer so dobro zaslužili, a ko so se vrnili, so tu kupovali kmetije in zemljišča. Jurcova kmetija s Srednjega Brda, na kateri je bil doma Jakob Kumer, je bila večkrat prodana. Moj dedek po mamini strani Janez Justin iz Hlavčih Njiv je bil trikrat v Ameriki, njegov brat Franc celo sedemkrat, a vsakokrat, ko se je vrnil, je kupil nekaj zemlje,« pove Jurij in spomni tudi na zanimivo osebnost v njegovi rodbini, na teto Franco, ki je šla že zelo mlada v Francijo, se štirikrat poročila in tudi rada prihajala domov, kjer so jo domačini večkrat tudi vprašali, koliko je stara, a jim je vedno odgovorila: »Devetintrideset sem jih bila, mogoče jih bom kdaj štirideset.« »Ker smo bili vsi prepričani, da je življenje v Ameriki samo lepo, nam je na način, ki ga takrat nismo povsem razumeli, povedala tole: 'Dokler tukj, v Sloveniji, lahko greste na stranišče brez telefona, imate še Ameriko. Ko pa tega ne boste več mogli početi, pa tudi tukaj ne bo več Amerike.' Zdaj to razumemo čisto drugače. Žal se njene napovedi uresničujejo,« ugotavlja Jurij in pove še zgodbo o tem, kako je teta Franca že pri visoki starosti, pri osemdesetih letih, obiskovala fakulteto za tretje življenjsko obdobje, kjer se je izpopolnjevala za plačano druženje z drugimi starostniki, ki so na stara leta potrebovali pogovor, druženje ali preganjanje dolgčasa.

Zakaj je Vresjakova domačija pogorela

Vresjakova domačija je bila med drugo svetovno vojno požgana. Ko so partizani oktobra 1943. leta napadli nemško patruljo, ki se je peljala po cesti Žiri–Škofja Loka, so Nemci z daljnogledom opazovali okolico in med drugim videli, kako dva moška hitita proti Vresjaku. Bila sta domačina, ki sta kosila steljo, a Nemci so bili prepričani, da sta partizana in so na hišo izstrelili dve zažigalni bombi. V požaru je pogorel tudi gepelj, rešili pa so elektromotor, za katerega so dali en kilogram »špeha« in en liter žganja in ki še danes deluje.

Jurij se iz svoje mladosti še spominja, kako so na kmetiji nekdaj kmetovali. Poleg vseh vrst žit so pridelovali tudi vse okopavine, denarne dohodke pa so skušali povečati z gojitvijo rastlin, ki so na enoto površine dale večji dohodek. Tako so gojili maline, črni ribez in jagode, vsaj deset let so pridelovali kumino, za samooskrbo družine je bilo pomembno tudi sadjarstvo. Običajno so redili delovnega vola, občasno namesto njega konja, dve kravi, nekaj telet, prašiče in kokoši ... Senožeti v Stranah na severovzhodnem delu Slajke so kosili na roke, košnja in spravilo sta trajala tri dni. Zdaj jih večinoma pokosijo s traktorsko in motorno kosilnico, brez kose, grabelj, vil in pridnih rok tudi v sedanjih časih ne gre, a »tudi štrukljev mama v Strane ne prinese več«, kot jih je nekoč.

Sumljiv pri prehodu meje

Zanimivo: Jurij je zagotovo eden prvih, ki je v Sloveniji končal »devetletko«. Ker je bil 1955. leta edini učenec za vpis v sedmi razred osnovne šole v Gorenji vasi, je moral dvakrat hoditi v šesti razred in potem še dve leti, da je dokončal osemletko. Dobro se tudi spominja leta 1966, ko je v Nemčiji opravljal petmesečno počitniško prakso in je s sošolcem potoval preko Švice v Italijo. »Sošolcu so na meji potni list takoj vrnili, mojega pa so preverjali. Ko sem jih vprašal, kaj je narobe, so mi povedali, da so ljudje s priimkom Kumer delali težave oblasti z napadi na vlake, ker se niso strinjali s pripojitvijo dela Južne Tirolske k Italiji. Ob tem sem se spomnil pripovedovanja gorenjevaškega župnika Andreja Šavlija, da so Kumri v naše kraje prišli iz Južne Tirolske,« pove Jurij, po izobrazbi magister, sicer pa oče treh sinov in stari ata sedmim vnukom. Zdaj je že dvanajst let upokojen, vseskozi je delal v kmetijstvu, zadnja štiri leta kot direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda Kranj. »Rad sem delal v kmetijstvu in z ljudmi, pri tem pa sem vedno pazil, da si na nobeni kmetiji nisem za sabo zaprl vrat,« pove in ob tem doda, da s kmetijstvom še vedno ohranja stik – na domači kmetiji, kjer po svojih močeh pomaga sinu pri spravilu krme in poseku lubadark.