Ni treba

Pojemo ogromne količine antidepresivov, pomirjeval in smo med najbolj samomorilnimi narodi v Evropi. Smo tudi nadpovprečno delavni in stalno razmišljamo, kaj vse moramo še postoriti. Pogosto naredimo vse, samo da se ne lotimo samega sebe. V naši notranjosti je lahko precej čudno in neprijetno, zato nočemo brskati po sebi. Rajši pobegnemo sami pred sabo.

Za fizično preživetje pijemo in jemo. Kar telo potrebuje, vzame, kar je odveč in kar naše telo predela, pa izloči. To se nam zdi popolnoma normalno, saj na to niti nimamo vpliva. Pri našem psihičnem telesu (v naši notranjosti) je podobno, le da mi tega zavestno nočemo početi. Tudi v naši notranjosti se leta in leta nabirajo pripetljaji, dogodki, srečanja, zavrnitve, neprijetnosti, travme in tegobe. In nočemo poskrbeti zase. Mi kar tlačimo vase, kar pač življenje prinese. Dobro in slabo. Dobro ni problem, saj smo zaradi tega dobre volje, srečni in zadovoljni. Slabo, ki se nam zgodi, pa potlačimo v zadnje celice svojega telesa. Vendar telo samo od sebe tega ne zna izločiti, tako kot izloči odvečno hrano in pijačo. To moramo narediti sami, če se imamo kaj radi.

Na vedenjskem nivoju se to pokaže tako, da rečemo, saj bom zdržal, do pokoja potrpim, nato si bom privoščil lažje življenje, prevzel bom še nekaj dodatnega dela (da me bodo pohvalili), ne bom tarnal, saj so me učili, da delo krepi človeka, ne bom si privoščil dopusta, bom rajši prihranil še nekaj evrov za prihodnost. Mi pa nismo stroji. Kaj nam je? Če nam na kolesu poči guma – kaj storimo? Ja, verjetno ne kolesarimo naprej in ne rečemo: samo še malo, pa bo. Treba se je ustaviti in popraviti kolo.

Ni treba, da sami sebe ženemo preko mej. Ustavimo se. Ne gre za preživetje. Ni nam treba jesti vseh tablet, ker se slabo počutimo. Ustavimo se in poglejmo, kdo sem, s kom sem, kako sem z njim, kaj vse se je nabralo v meni v vseh letih življenja, s kom sem v dobrih odnosih in koga ne maram. Kar nosi naše psihično telo, mora nekako ven. Sicer si delamo zelo slabo uslugo. Ni treba, da smo sami in depresivni. Privoščimo si oddih in imejmo sami sebe bolj radi. Pojdimo k sosedu in se ustavimo za urico ali dve. Svet se ne bo podrl. Vzemimo si čas zase. Objemimo ljudi, ki jih imamo radi. Tudi če nas bodo čudno gledali. Dokazano deluje pozitivno. Ugasnimo televizor, oblecimo se in si privoščimo nočno dnevno sobo na vrtu. Samo pol ure glejte polno luno in poslušajte čričke. Še najbolj se boste razbremenili v vaših družinskih in še bolj v intimnih odnosih. Tam je naše srce, tam se najbolj lahko olajšamo, čeprav je tam lahko tudi najtežje. Vendar ni treba, da breme nosimo sami. Ko dobimo besede in to podelimo, se začne sproščati in breme je manjše. Naj beseda res človek postane in do človeka pride.