Dnevna soba

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 10. maj 2017 / 10:57

Vas je že kdo povabil v dnevno sobo gozda, kjer se prepustite razgledom in prisluhnete ptičjemu petju? Tako vas povabijo v regijskem parku Logarska dolina, da prisluhnete naravi. Čarobno je tam in iz Kranja preko Črnivca in Podvolovljeka si tam v eni sami uri. Luče in Solčava so kraji, kjer ima turizem na kmetiji najstarejšo tradicijo na Slovenskem. Celo Anton Aškerc je zahajal tja in napisal posvetilo v knjigo gostov. Danes je v Solčavi center Rinka, kjer nam v muzeju prikažejo strnjen pregled časa, ljudi in življenja na Solčavskem. Tu je doma najstarejša igla, pa jezersko-solčavska ovca, ki je ljudem od nekdaj dajala volno in meso. Macesen, bukev in hrast so bili zanje zavetje in preživetje. V vsaki vasi je mizarska delavnica, torej se vendarle nekaj splača. Nekakšne žlikrofe tam polnijo s suhimi hruškami in savinjski želodec ima tam svoje poreklo. Solčavska tisa je s svojimi 700 leti najstarejše živo bitje na Slovenskem. In tu je Savinja. Trenutno se zdi, kot da bi jo zalili z mlekom, čez poletje se obarva zelenkasto in v svoje valove vabi raftarje, ribiče, splavarje in kopalce. Prav tako je raj za kolesarje. Najlepši pogled na Logarsko dolino je s Panoramske ceste, kjer se travnik z rumenimi regratovimi cvetovi bohoti v objemu belih krp Planjave in Ojstrice. Slap Rinka nas povzpne na Okrešelj, potem pa smo lahko prav hitro nazaj na Kranjskem ali zavijemo k Jezerjanom na Koroško. Le dobrih 20 kilometrov je do Črne na Koroškem. To je pravzaprav vozlišče treh pokrajin Štajerske, Koroške in Gorenjske. Vse se končajo v kotu, kot tudi pojmujejo njihove ledeniške doline, in povsod se zdi, da se svet konča. To oblikuje tudi ljudi. Vsi ti ljudje, ki živijo v kotu, so svojevrstno trmasti in kleni, da tam sploh lahko preživijo, in tako pač je. Tudi drugod po alpskem svetu ni nič drugače. Med počitnicami smo obiskali dolino Glinščice pri Trstu. Lepa soteska, ki je včasih nudila zavetje trgovcem, romarjem, danes pohodnikom in kolesarjem. Poleti je prijetna ohladitev in odmik od prenatrpane obale. Tam je bilo polno ljudi, tudi Slovencev. Če to primerjam z Logarsko dolino, nimamo česa primerjati. Tukaj imamo raj pred nosom. Pa vendar se tja dol na Tržaško valijo trume izletnikov, medtem ko na Solčavskem ni pretirane gneče. Pa naj tako tudi ostane, saj ozka in občutljiva dolina ne prenese hrupa niti množice. In tako nas vodnik povabi v dnevno sobo gozda, kjer lahko prisluhnemo ptičjemu petju. Prav tako nas vabi, da objamemo drevo in začutimo njegovo moč in energijo. In to počno vodniki v naravnih rezervatih in parkih povsod po svetu. Mi imamo v vsaki vasi gozd in ptice in čudovite bisere narave, ki jih moramo le videti. Narava lahko preživi brez človeka, človek brez narave pa ne, to so nam v Logarski dolini večkrat povedali.