Jezik, ki je v lasti vseh narodov

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. maj 2017 / 17:36

Združenje za esperanto Slovenije letos praznuje več obletnic – 130-letnico mednarodnega jezika esperanta in gibanja za esperanto v svetu, 110-letnico esperantskega gibanja v Sloveniji, 100. obletnico smrti ustvarjalca esperanta dr. Ludvika Zamenhofa in 80-letnico Združenja za esperanto Slovenije. Tudi v Kranju je delovalo esperantsko društvo, v katerem se je zbralo več navdušencev, med njimi Kranjčan Ivan Csipö. Z njim smo se pogovarjali o esperantu, jeziku, zlasti uporabnemu za mednarodno sporazumevanje, ki ne pripada nobenemu narodu ali državi posebej, zato je nevtralen in tako last vseh narodov na svetu.

Iz esperanta ste naredili izpit leta 1948, potekal je v organizaciji Esperantskega društva Ljubljana. Kako ste prišli v stik z esperantom?

»V Ljubljani sem bil, ko sem čisto po naključju videl reklamo za tečaj esperanta in sem se odločil zanj. Tečaj je trajal približno dva meseca, vodil ga je Deziderij Mizerit. Najvišja vrednost esperanta leta 1948 in kasneje je bila v tem, da sem si lahko dopisoval z raznimi esperantisti predvsem v vzhodnih državah, kjer so bile meje zaprte in je bila to več ali manj edina možnost, da si komuniciral z drugimi. Nekateri so iz tega znali dobiti tudi kakšno drobno materialno korist, izmenjavo, npr. svinčnike in knjige. Jaz sem od dopisovalca s Kitajske dobil koledar.«

So bila to običajna dopisovanja, samo da so ta potekala v esperantu?

»Običajna. Kramljanje, seznanjanje s posebnostmi države. Bili smo malo tudi glasniki svojega sistema, okolja, skozi pripovedovanja brez kakšnih posebnih ciljev, da bi koga o čem prepričevali. Sem pa nekoč dobil pristriženo razglednico, poslano s Kitajske, saj se je nekomu v kontroli očitno zdela sumljiva, da je v njej morda kakšno sporočilo. Samo enkrat, bilo je med služenjem vojaškega roka v Pulju, pa se mi je zgodilo pri dopisovanju, da so mi pošto prestregli in poklicali na zaslišanje. Težav zaradi tega nisem imel, sem si pa vseeno nehal dopisovati.«

Kakšne so sploh značilnosti esperanta?

»»Preprostost. Jezik, ki ima samo šestnajst pravil, ki pa se jih je treba dosledno držati; samostalniki se vsi končajo na o, pridevniki se končajo na a, prislovi na e. Mnogo besed ima korene iz romanskih jezikov, iz francoščine na primer.

Esperanto ima 28 črk oz. glasov, od tega pet samoglasnikov. Besedni red je svoboden.«

V 150 urah se menda lahko naučimo toliko esperanta kot angleščine v tisoč urah? Slovnica je lahka, še najteže si je zapomniti dovolj besed ...

»Drži. Najlažje je seveda pisati, ker imaš čas besede poiskati v slovarju ... Seveda gre lažje, če imaš podlago že v domači slovnici. Pravilo, da se v esperantu vsi prislovi končajo na e, je že enostavno, a kdor ne ve, kaj sploh je prislov, mu to ne pomeni nič in se mora tega najprej naučiti. Na voljo je tudi več slovarjev, hranim Esperantsko-slovenski slovar Otmarja Avsca iz leta 1955, Slovensko-esperantski slovar Mice Petrič iz leta 1963, Esperanto iz zbirke učbenikov tujih jezikov Rudolfa Rakuše iz leta 1951 ... V esperanto je prevedenih na tisoče knjig, med njimi najdemo tudi Sveto pismo. Med slavnimi esperantisti je bil ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj, zanj sem prebral, da je obvladal esperanto v enem večeru. Se spominjam, da je tudi meni hčerka napisala voščilo v esperantu na eni strani in sem jo vprašal, kdaj je hodila na tečaj. No, ni obiskovala tečaja, pogledala je na internet. Nekdanji jugoslovanski voditelj Tito je tudi obvladal esperanto, pa nekdanji avstrijski predsednik Heinz Fischer. Esperanta se je učila političarka Ljudmila Novak ... Ljudje se ogrejejo za esperanto, samo da potem odnehajo. Esperanto ima tudi svojega patrona, sv. Hildegardo, zavetnico esperantistov, naravoslovcev in jezikoslovcev.«

Imeli ste tudi Esperantsko društvo v Kranju.

»Leta 1955 sem izvedel za esperantista Ludvika Slabeta. Z njim sem stopil v stik, navdušil me je za organiziranje društva v Kranju. Dobil sem nekaj somišljenikov, med njimi Toneta Keržiča, izjemnega poznavalca esperanta, pa Kristo Es, poročeno Mauser ... Dejavnost društva na začetku je bila prirejanje tečajev esperanta in bilo je zanimanje zanje. Članek na prvi strani Gorenjskega glasa je imel naslov 25 novih esperantistov. Tone je iz slovenščine v esperanto prevedel tudi dve lutkovni igrici, leta 1959 smo zaigrali na jugoslovanskem esperantskem kongresu v Novem Sadu.

Društvo je delovalo do leta 1960, potem smo nehali, ker smo imeli tisti, ki smo ga držali pokonci, še druge obveznosti.«

Med tečajniki je bila tudi vaša soproga Marija, kajne?

»Marija je obiskovala osnovni tečaj esperantskega jezika, opravila ga je z odličnim uspehom. Gospa Marija doda: »Takrat sva bila še na sveže poročena. Sem mu sledila, karkoli je počel.« (smeh)

Ideja utemeljitelja esperanta Ludvika Zamenhofa je bila, da bi bil to univerzalni jezik, ki ne bo od nikogar, zato bo lahko od vseh ...

»Ena od želja je bila, da ne bi favorizirali samo enega jezika, da bi bil to ''pomožni'' jezik, ki bi odpravil dominacijo angleščine. Danes se otroci že v vrtcu učijo angleščine, jutri se bodo kitajščino. Esperanto na žalost na ta način ni prodrl, ideja sama po sebi je sicer odlična, izvedljivost lahka, vendar v teh okoliščinah, kot so, ni upanja, da bi se uveljavil na način, kot je to želel Zamenhof.«

Koliko vi še ohranjate stik z esperantom?

»V Kranju se ne srečujemo več, Krista je bila zadnja, s katero sva še ''poesperantirala''. Ko ne morem spati, se spomnim kakšno slovensko pesem in jo v mislih prevajam. Namesto da bi premišljeval o politiki, raje premišljujem o esperantu. Je pa pri nas še dejavno Združenje za esperanto Slovenije; pravijo, da esperanto ni umetni jezik, ampak planski jezik. Je pa zanimivo, da je bilo kar nekaj še drugih poskusov v zgodovini, kako napraviti umetni mednarodni jezik, tudi poskus Slovenca patra Stanislava Škrabca, ki je izoblikoval svoj umetni jezik, imenovan evlalija.«