Za vedno legende rokenrola

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 8. maj 2017 / 19:32

Knjiga Legende rokenrola, ki je izšla pri Mladinski knjigi, je knjiga o življenju in smrti 68 glasbenikov rokenrola, ki so odšli na drugo stran, še preden so se postarali.

Kranj – Knjigo Legende rokenrola je napisal italijanski glasbeni novinar in publicist Michele Primi, prevedel pa Vasja Bratina. Lahko bi rekli nič kaj prijetno branje, mogoče na trenutke celo morbidno, a za ljubitelje rokenrola daleč od tega. V knjigi so namreč zbrane življenjske zgodbe glasbenih legend, večine izmed njih tudi svetovno znanih zvezd rokenrola, ki so živele hitro in umrle mlade. Kdo bi vedel, mogoče so poleg neizbrisnega pečata, ki so ga pustili v glasbi, tudi zaradi svojih nenaravnih smrti postale legende v večnosti. Tja so si pomagali z drogami, alkoholom, mnoge je premagala depresija, nemalo jih je naredilo samomor, nekateri so strmoglavili z letalom, umrli v prometnih nesrečah, kar nekaj jih je odšlo na oni svet v nepojasnjenih okoliščinah, ni manjkalo bizarnih smrti, umirali so tudi zaradi strelnih ran …

Spomnimo se: s smrtjo Amy Winehouse leta 2011 pri komaj sedemindvajsetih so v spomin znova prišli še nekateri člani tako imenovanega kluba 27. Pri teh letih so odšli Kurt Cobain iz Nirvane leta 1994, v začetku sedemdesetih so eden za drugim odšli Jimi Hendrix, Janis Joplin in Jim Morrison, še nekaj pred njimi član skupine The Rolling Stones Brian Jones, prvi pa je bil konec tridesetih let prejšnjega stoletja znani blues kitarist Robert Johnson. Brez njega v filmu Blues Brothers ne bi slišali kultne Sweet Home Chicago. Skoraj polovica od 68 glasbenikov, ki jih je avtor zajel v knjigo, ni dočakalo niti svojega 30. leta. A niso vsi umrli tako mladi, nekaj med njimi je tudi petdesetletnikov, kot na primer Dee Dee Ramone in Michael Jackson.

Za mnoge med njimi je bil usoden nebrzdan način življenja, iskanje nečesa več, zaradi česar so pogosto hodili po robu med življenjem in smrtjo. Če so v petdesetih leti umirali v nesrečah, ki bi se jim danes lahko izognili, in so rokerje v šestdesetih in sedemdesetih uničevala mamila in alkohol, so devetdeseta prinesla brezup in samoto. Včasih so svoje moči pri ugonabljanju glasbenih zvezd združili depresija, mamila in nesrečne okoliščine. Vsak izmed glasbenikov, zadnja v vrsti je Whitney Huston, ki je umrla pred petimi leti, je predstavljen z glavnimi prelomnicami v glasbeni karieri ter strnjeno življenjsko zgodbo in seveda nekaj fotografijami.

Ob tovrstnih seznamih se običajno vprašamo, kdo manjka. Razumljivo manjka nekaj glasbenikov, ki so umrli v zadnjih letih, ko je bila knjiga že napisana, kot so veliki Lemmy Kilmister iz skupine Motorhead pa Lou Reed, David Bowie, Joe Cocker, Prince in zadnji med njimi George Michael. Sam pogrešam Joa Strummerja, frontmana skupina The Clash. Mogoče ga je avtor izpustil, ker je umrl preveč naravne smrti, leta 2002 ga je namreč izdalo srce. Ob tem pomislimo na naše glasbene heroje, ki bi po načinu smrti sodili v tako knjigo, med njimi Tomaž Hostnik (Laibach), Primož Habič (Niet), Kristijan Cavazza (Miladojka Youneed) in Brane Bitenc (Otroci socializma) …

Legende rokenrola iz te knjige bi lahko združili v verz: It's better to burn out than to fade away (Bolje je izgoreti kot počasi bledeti) iz pesmi My My, Hey Hey (Out of the Blue) rokenrol dedka Neila Younga, ki pri dobrih enainsedemdesetih v nasprotju z njimi še vedno navdušuje ljubitelje roka in ga lahko ujamete tudi na koncertu v kateri od sosednjih držav.