Uniforma pove več kot puška ali bomba

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. maj 2017 / 08:36

Radovljičan Tomaž Grohar je svojo ljubezen do zgodovine, do odkrivanja življenjskih zgodb naših prednikov usmeril v oblikovanje zanimive in bogate zasebne zbirke vojaških uniform. Želi si, da bi na podlagi njegove zbirke in ob pomoči stroke nekoč nastal pravi muzej.

Tomaž Grohar pravi, da zbira že vse življenje. Brez večjih zadržkov pove, da so ga pred dobrimi dvajsetimi leti »dobili«, ko je kot devetnajstletnik prekopaval zemljo na Pustem gradu nad Lancovim in iz nje izbrskal drugo največjo zbirko srednjeveških predmetov po drugi svetovni vojni pri nas. »Posode, osebni predmeti, noži … vse to je zdaj v stalni zbirki Gorenjskega muzeja v Kranju,« se malce hudomušno nasmehne in nato resno doda, da ga je za zbirateljstvo verjetno navdušil pokojni oče, strasten ljubitelj zgodovine in vznemirljiv pripovedovalec zgodb.

»Med njimi so bile seveda tudi pripovedi o tem, kaj se je v naših krajih dogajalo med vojnami, in verjetno od tod prihaja moje zanimanje za uniforme,« pripoveduje Grohar. »Z navdušenjem sem ga poslušal in potem še sam brskal po zgodovini, se o dogodkih v preteklosti pogovarjal z različnimi ljudmi in odkrival vedno več novega. Verjetno sem zato že kmalu imel neki poseben občutek, ki me je vodil v pravo smer, ko sem iskal predmete, ki so se uporabljali nekoč. Vem, kam je treba iti.«

Najprej je po terenu iskal uniforme za druge zbiralce, a že kmalu se je zbiranja teh zanimivih ostankov preteklosti lotil tudi zase. Najprej je iskal različne uniforme nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, kasneje tudi druge, tako da je v nekaj letih nastala zavidljivo bogata zbirka uniform, ki so jih predvsem možje vojaških poklicev nosili v dvajsetem stoletju, od vojakov Avstro-Ogrske do pripadnikov sodobne Slovenske vojske.

Seveda, pravi, bi lahko, ker ga zanima zgodovina skozi vojne, zbiral tudi orožje, a so – o tem je trdno prepričan – uniforme neskončno bolj zanimive od pušk ali bomb. »Bom uporabil besede, ki jih je na predstavitvi moje zbirke v radovljiškem muzeju izrekel vojak Janez Šmit: uniforma sama po sebi ne pove veliko, v uniformi je vedno človek. In to je tisto, kar mene najbolj zanima – človek, ki je nosil neko uniformo, ne sam kos blaga. Zato bi tudi hitro zamenjal uniformo neznanega generala za uniformo navadnega vojaka, katerega ime in priimek, življenjsko zgodbo bi poznal.«

Poudarja, da ga prav tako ne zanimajo politične opredelitve – levi, desni, zmagovalci in poraženci, tisti na »pravi« in oni na »napačni« strani. »Uniforme prestavljajo ponos, pripadnost, pripovedujejo, kdo je bil človek, ki je uniformo nosil, in kakšen je bil, kako je živel …« Zato ima tudi do vseh uniform, ki so v njegovi zbirki, približno enak odnos. Ni ne ljubših niti manj pomembnih.

Verjame, da bi zgodbe, ki jih pripovedujejo uniforme, zanimale še bistveno širši krog ljudi od tistih, ki so jih imeli možnost videti do sedaj. Zato je svojo zbirko sredi aprila tudi javno predstavil na muzejskem večeru v Mestnem muzeju v Radovljici, kjer sta tako muzej kot radovljiški župan Ciril Globočnik načeloma podprla njegovo idejo o tem, da bi se zasebna zbirka pod strokovnim vodstvom lahko preoblikovala v muzej uniform, dostopen vsem, ki jih zanima ta del zgodovine.

»Kadar najdem ljudi, za katere predvidevam, da hranijo kakšno od uniform svojih prednikov, stopim do njih in jih vprašam, ali bi jo odstopili za mojo zbirko. V veliki večini primerov je njihovo prvo vprašanje – zakaj? Zakaj sprašujem, zakaj zbiram, zakaj se zanimam … Če bi obstajal muzej, bi bilo lažje.« Prepričan je namreč, da bi ljudje z večjim zaupanjem odprli stare skrinje, pobrskali po kleteh in podstrešjih ter se ločili od kosa družinske dediščine, če bi vedeli, da bo ta hranjen na spoštljiv in strokoven način v okviru institucije, predvsem pa postavljen in predstavljen v spomin, opomin in razmislek – o uniformah, predvsem pa o ljudeh, ki so jih nosili.