Kar dve možganski krvavitvi

Besedilo: Andraž Sodja
Kategorija: Kronika / torek, 25. april 2017 / 12:00

Na nadaljevanju sojenja Mirzanu Jakupiju in Sandi Alibabić za smrt male Arine so medicinski strokovnjaki pojasnjevali poškodbe na njenem telesu.

Kranj – Na kranjskem okrožnem sodišču se je včeraj nadaljevalo sojenje obtoženima Mirzanu Jakupiju in Sandi Alibabić, ki jima sodišče očita vrsto kaznivih dejanj surovega ravnanja, zanemarjanja otroka in povzročitve telesnih poškodb, zaradi katerih je umrla dveletna Arina Kardašević. Na nadaljevanju sojenja so za zaprtimi vrati najprej zaslišali izvedenca psihologa. Ko so sodno dvorano spet odprli za javnost, so se na prostoru za priče zvrstili medicinski strokovnjaki, najprej specialist travmatolog Matej Cimerman in specialist travmatolog Simon Herman, ki sta oba pojasnila poškodbe na okostju male Arine, in sicer dve zlomljeni rebri, ki jih izvedenec medicinske stroke Anton Lah na posnetkih nižje ločljivosti ni videl. Oba vztrajata, da so na rebrih Arine vidne zadebelitve kostenine zaradi celjenja zlomov dveh reber na hrbtnem delu prsnega koša. Nastanek teh poškodb vsi povezujejo z močnejšim udarcem ali padcem z višine pol metra do metra na rob, vsi pa poškodbo ocenjujejo kot zelo bolečo in potrebno protibolečinskega zdravljenja, ki pa ga Arina ni bila deležna. Opazili pa so tudi zlom ključnice, ki ga ravno tako opisujejo kot zelo boleč, dopuščajo pa možnost, da bi ta poškodba nastala, kot opisujeta obtoženca, pri padcu s trampolina.

Posebej dramatično pa je bilo pričanje izvedenca medicinske stroke Antona Laha, ki je poleg poškodb na okostju opisal tudi poškodbi, ki sta na koncu pripeljali do dekličine smrti. Gre za dve možganski krvavitvi, ki sta po Lahovih opisih nastali najverjetneje v razmiku tedna dni. Prva poškodba možganov, ki naj bi nastala okoli teden dni pred smrtjo, je povzročila možganske krvavitve, kronični hematom, ki je po Lahovem prepričanju zagotovo vplival na psihofizično stanje deklice. Nastal pa je zaradi močnega udarca v predel glave, najverjetneje kot posledica udarca ob predmet. Posledice tega kroničnega hematoma so morale biti po izvedenčevem mnenju očitne na deklici, in sicer izguba ravnotežja, neješčost, zaspanost, psihične spremembe. Tudi nastanek druge krvavitve, ki je bila za Arino usodna, ni natančno pojasnjen, saj vidnejših zunanjih poškodb na deklici ni – razen očitno močnejšega udarca v usta, zaradi katerega je imela prebiti ustnici iz zlomljenih več zob. Kot je navedel Lah, je pri tem lahko prišlo tudi do ponovne krvavitve v kroničnem hematomu, posledice pa so bile opazne precej hitro, npr. hitro poslabšanje stanje Arine zaradi naraščajočega pritiska na možgane, kar je očitno tudi iz opisov stanja ob prihodu nujne medicinske pomoči. To pa še niso bile vse poškodbe na telesu male Arine, saj so pri obdukciji odkrili tudi vrsto vbodnih ran na njenem telesu, za katere izvedenec Lah glede na mesto in slučajnost ni našel drugega pojasnila, kot da je bil namen v ozadju njihovega nastanka zgolj povzročanje bolečine.

Pred zaključkom redakcije se tokratna glavna obravnava še ni zaključila, predvideno je bilo še pričanje izvedenca sodne medicine Armina Alibegovića.