Točke

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 25. april 2017 / 19:00

Z mojim zborom Mysterium smo tekmovali v Bratislavi. Slovakia cantat se imenuje ta reč, kjer je letos tekmovalo veliko slovenskih osnovnošolskih zborov. Tu so bili odrasli zbori z Litve, Estonije, Češke, Poljske, Avstrije, Slovaške in Slovenije. Iz naše domovine smo bili edini odrasli zbor. Ko takole gledamo zbore, so večinoma pevci mlajši, prav tako zborovodji. Torej smo pevci v zboru že kar nekoliko stari za merjenje »mišic« in nabiranje točk. Je torej očitno res, da tovrstno potrditev večinoma potrebujejo mlajši. Pevci in ustvarjalci potrebujemo publiko in publika potrebuje nastopajoče. To je tako vzajemno kot na primer blago in kupci ali otroci in starši ali učitelj in učenec. Ne funkcionirajo eden brez drugega. No, tole tekmovanje je videti tako, da na odru stoji zbor, pod njim v ravni vrsti sedem članov komisije, ki si beležijo, gledajo, preverjajo intonacijo na glasbene vilice, zavijejo z očmi ali navdušeno privzdignejo obrvi. Publike ni. Na je res tega treba? Komisija ima vedno pripombe, nikoli ni povsem idealno, vedno bi bilo lahko še bolje in vedno je tudi nekaj subjektivnosti. Na osrednjem trgu v mestu so razglasili rezultate. Prejeli smo srebrno priznanje, kar smo tudi pričakovali, in res je, da zares nekaj šteje le zlato. Kadar vsi vriskajo, moraš tudi ti. Dvignili smo svojega dirigenta na rame, kot to delajo športniki. Potem so osnovnošolci kar spontano prešli v krog in naenkrat nas je bilo veliko. Mi smo bili edini starejši, otroci so tekli s slovensko zastavo in tekli smo v krogu tudi mi, si podajali »petke«, prepevali smo, na koncu tudi Zdravljico. Bodite kakor otroci ali vzbudite v sebi svojega otroka.

V nedeljo smo se ustavili na Dunaju na sedežu slovenske skupnosti. Obvestila pošiljajo na petsto naslovov. Nedeljska maša jih združuje in potem se še malo podružijo, praznujejo, pečejo, prepevajo. Tam so že 40 in več let. So še Slovenci? So, vendar njihov dom je sedaj tam. Peli smo pri maši in potem še nekaj pesmi. Župnik je namesto pridige prepustil glasbo pevcem. Nekaj je le povedal, namreč da prihajamo z dežele Kranjske, kjer diši po domači potici, kjer po vrtovih rastejo »gautrože«. Kaj pomeni njim na tujem slovenska pesem? Pojte deset ur, je rekel. Polepšali ste nam dan, kaj dan, cel teden. Oče je še posebej dvignil otroka, ko smo peli Zelenega Jurija, da bi slišal ta napev. Eden od župljanov je tudi dunajski filharmonik in še nekaj je bilo glasbenikov. Ti ne merijo točk, ne zapisujejo napak. Zamižijo in uživajo. Na ovitek zgoščenke smo se morali vsi pevci podpisati, zborovodji so si izmenjali številke. Morda se še kdaj srečamo. Taki trenutki so vredni več kot tekmovanje. Polepšali smo obred in ožarili smo jim dan. Ne le njim, najprej sebi. In to lahko počnemo brez točk in brez komisij.