Dotik spreminja pokrajino

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 23. april 2017 / 06:17

V sredo zvečer smo bili v dvorani Stolpa Škrlovec priča ekološkemu avdiovizualnemu performansu z naslovom Touchscaping intermedijskih umetnikov Saše Spačal in Slavka Glamočanina.

Kranj – Tema v prostoru, pokrajina dotikov sredi njega. Touchscaping – skovanka v angleščini, v tem primeru pa beseda, ki označuje dotikanje (touch) pokrajine (landscape). Zanima nas, kako preko dotika spoznavamo pokrajino in hkrati razmišljamo, kaj se z njo dogaja, če se narave ne dotikamo več. Ekološki audiovizualni performans Touchscaping sta predstavila intermedijska umetnika Saša Spačal in Slavko Glamočanin. V projektu, v katerem sta moči združila kranjska Layerjeva hiša in ljubljanska CONA, avtorja raziskujeta odziv človeškega telesa na skorajda neznatne dotike deževnikov, za njegovo pripravo pa sta teden dni preživela tudi v umetniškem rezidenčnem centru Layerjeve hiše.

Torej. V središču prostora je performerka, zakrita v posebni obleki, ki nam hkrati daje občutek pokrajine, v performansu pa nastopa predvsem kot projekcijsko platno. Pred njo je steklena posoda v obliki skale z dvema odprtinama in v njej v humusu domujejo deževniki. Špačalova v eno odprtin potisne roko, gnete humus in z deževniki prihaja v dotik. Sledi tehnični del. »Projekcija s stropa, usmerjena na platno, skuša prikazati simboliko dogajanja spodaj. Počasi odkriva enega in drugega igralca v dogodku, osebe in deževnikov, in potem nakazuje, kaj se dejansko dogaja v medsebojnem dotiku, ko pride do njega,« pojasnjuje Slavko Glamočanin.

Po prvih fazah, ko sta z vizualno animacijo predstavljena oba sodelujoča in prva interakcija med njima, roka, opremljena z izjemno občutljivimi senzorji, gre v »skalo«, se dotika deževnikov in s tem vpliva na zvoke in animacijo. »Dotik da zvok in sliko pokrajini, od spodaj se pojavi bela svetloba,« videno kasneje pojasnjuje Špacalova. Zadnja faza performansa, ta je trajal kakih 25 minut, je dinamična. Animacija je kot divji ples. Dotik spreminja pokrajino. Skozi vidno in slišno zaznavamo, kako se pokrajina spreminja z dotikom. Sprehajanje po pokrajini in dotikanje se kažeta v spremembi napetosti, kar producira spremembe v zvoku in animaciji. Publiki je bila na voljo tudi druga luknja v stekleno skalo, kjer bi poskušali z dotiki spreminjati pokrajino, a do tega ni prišlo.

»S performansom želiva pokazati, kaj pomeni dotik v spoznavanju okolja, v katerem živimo, in kako pomembno je, da se dotikanje pokrajine ne preneha. Saj jo poznamo in analiziramo na sto načinov, ampak midva opozarjava na pomembnost primarnega dotika,« je povedala Saša Spačal. Za deževnike sta se bioumetnika odločila zato, ker so izjemno pomembni za zemljo, ki je vir za našo prehrano. Deževniki so nujni za naše preživetje, hkrati pa ustvarjajo pokrajino okrog nas.

Ob obeh performerjih, Glamočanin je poskrbel za računalniško programiranje, ob nastopu Spačalove pa sta skupaj delala na animaciji in zvoku, je tu še kostumografinja Vesna Mirtelj, ki je naredila obleko (pokrajino), v Steklarni Hrastnik so izdelali stekleno skalo. V maju bosta sledila še performansa v Hortikulturnem vrtu v Kranju in v Botaničnem vrtu v Kranju.