Javna pritožba

Že predolgo odlašam s svojo javno pritožbo. Ker pa se mi vedno bolj dozdeva, da se zadeve same od sebe ne bodo izboljšale, sem se odločila za ta korak. Namreč: nisem najbolj zadovoljna z delom upravnika našega stanovanjskega bloka, najprej z operativnim upravnikom in s tem posledično s celotnim upravnikom (Dom sistemi, d. o. o., Kranj).

V splošni zmedi v današnjem svetu si človek želi ustvariti red vsaj doma. Priporočilo: vsak naj pometa najprej pred svojim pragom očitno razumevam preveč široko. Zakaj? Kot domači prag razumem tudi skupni prag našega bloka.

Za upravljanje večstanovanjskih stavb država predpisuje upravnike. In seveda tudi tukaj pričakujem preveč? Vlogo upravnika si predstavljam kot našega prizadevnega pomočnika (saj nam za storitve izstavlja položnice), kot svetovalca, včasih tudi kot mentorja, ki se drži nekih določenih načel, posebno kadar stanovalci sami ne morejo priti do razumnih in poštenih dogovorov. Biti dober oziroma operativni upravnik je pomembna funkcija, služba s poslanstvom, če jo kot tako sprejema in opravlja tudi upravnik. Ker gre za odnose med ljudmi, je pri tem s svojimi načeli lahko pomemben dejavnik zdrave družbene atmosfere. Dober upravnik naj bi bil kompetentna oseba, ne pa vsakdo, ki mu je uspelo sesti na ta stolček.

Pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki še vedno nimamo. Na to dejstvo na sestankih že leta opozarjam. Ta naj bi bila dodaten strošek za stanovalce. To seveda razumem. Ne razumem pa, da sosedov in tudi upravnika ne moti, da stanovalci iz pritličja, ki nimamo z balkoni nobene zveze, plačujemo tudi za prenovo skupnih balkonov, ki jih v resnici uporabljajo in si jih lastijo najbližji stanovalci. To je le en primer reševanja skupnih zadev. Moto našega operativnega upravnika je najbrž: čim manj napora, tem bolje zame. Na sestankih hitro prikima najglasnejšim.

Na sestankih vsaj sedimo (v društveni sobi sosednjega gasilskega doma). Kot pooblaščena oseba sem se udeležila sestanka v bloku, ki ga upravlja isti upravnik. Sestanek je potekal v sušilnici perila. Udeležene gospe so stale, gospod upravnik je sedel na stolu, za mizo, ki so mu ju gospe preskrbele. Ves prizor je prav nazorno odražal odnos upravnik – stanovalci, običajno atmosfero teh sestankov, daleč od prijaznega: lepo, da se spet srečamo! Miza je bila kot nekakšen upravnikov okop. Stoječe udeleženke sestanka so najbrž ponazarjale tiho željo upravnika po čimprejšnjem razhodu. Menim, da bi se lahko stanovalci z upravnikom sestajali na isti ravni, to je sede.

Upravnik še nikoli ni izvedel ankete o zadovoljstvu stanovalcev z njegovim upravljanjem, storitvami.

Ob koncu pa še moj predlog Gorenjskemu glasu. Kaj ko bi pri vašem časopisu pomagali pri izboljšanju odnosov med stanovalci večstanovanjskih st­avb in upravniki. Gorenjski glas bi izvedel akcijo: Iščemo dobre upravnike, bralci bi sodelovali s pripombami in predlogi, nato bi vključili še strokovnjake. Tako bi Gorenjski glas pripomogel k izboljšanju na tem področju.

Neva Ažman, Radovljica