Osamosvajanje in iskanje duše na drugem koncu sveta

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / nedelja, 2. november 2014 / 14:17

V Latinski Ameriki smo Slovenci s svojimi dejavnostmi premalo prisotni, zlasti gospodarsko. Ena svetlih izjem so slovenska gledališča, ki so na oni strani oceana požela že veliko stoječih aplavzov. Med njimi je bilo tudi Prešernovo gledališče iz Kranja ...

Ko je leta 1990 Kolumbijec Ramiro Osorio, tedanji direktor II. Gran Festivala Ciudad de México, v Mehiko povabil Šeherezado v režiji Tomaža Pandurja in izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane, niti slučajno ni vedel, da bo s tem sprožil pravi val slovenskega gledališkega osvajanja kontinenta magičnega realizma. V debelem katalogu tega festivala se naše gledališče že pojavlja kot Theatre Mladinsko Ljubljana, vendar še vedno prihaja iz Jugoslavije.

Festival v Mehiki je bil avgusta 1990, štiri mesece pred našim plebiscitom, Jugo­slavijo pa je ob Slovencih na njem z dvema predstavama zastopalo še Narodno gledališče iz Subotice s predstavama Kralj Lear v režiji Ljubiše Ristića in Tit Andronik v režiji Dušana Jovanovića. Šeherezada je na festivalu pobrala kar tri nagrade – za najboljšo predstavo festivala, nagrado občinstva in nagrado gledaliških kritikov za najboljšo tujo predstavo v Mehiki. Toda že do naslednjega festivala so se pri nas zgodile velike spremembe. Tomaž Pandur je zapustil Slovensko mladinsko gledališče in odšel v Dramo SNG Maribor, Slovenija pa je krenila na pot samostojnosti. Ramiro Osorio je zato na festival leta 1991 povabil dve slovenski predstavi – Odisej in sin ali Svet in dom v režiji Vita Tauferja in izved­bi Slovenskega mladinskega gledališča ter Faust v režiji Tomaža Pandurja in izvedbi Drame SNG Maribor. Festival je potekal julija 1991, obe slovenski gledališči sta svoji predstavi na festivalu začeli mesec dni po razglasitvi slovenske samostojnosti, v programu festivala pa so ju še vedno najavljali pod Jugoslavijo. Ampak časopis El Dia je dne 23. 7. 1991 zapis o Faustu naslovil takole: »Tomaž Pandur: Prišli smo predstavljat Slovenijo in ne Jugoslavije.« Tudi v kasnejših kritikah so Mehičani zato začeli pisati o slovenskem gledališču in eno med njimi naslovili Slovenija, dežela igralcev. Med drugim so pisali tudi o paradoksu, da je svet za nas zvedel šele zaradi zadnje vojne.

Iskanje izgubljene duše

Zgodovina slovenskega gledališkega osvajanja Latinske Amerike je neposredno povezana s slovenskim osamosvajanjem. Bolj ko se je Slovenija oddaljevala od svojega nekdanjega juga, globlje je vstopala v široki prostor Latinske Amerike. Slovenci smo se v svoji večni racionalnosti in preračunljivosti nenadoma zavedli, da smo s svojo državo izgubili dušo na jugu, pri katerem smo se sicer vedno pritoževali, da živi na račun naše delavnosti, ampak smo v njegovi duši vseeno tudi mi uživali. Politično oportuno bi bilo v tistih časih navezovati stike z nekdanjimi deli naše bivše države. Vsi zadržki pa so odpadli, če smo šli izgubljeno dušo iskat na drugi konec sveta. Stereotip juga je znan v vseh družbah. Tudi Slovenci smo bili in smo za severni del Evrope še vedno njen jug, kar lahko začutimo takoj, ko prestopimo mejo. Urugvajski pesnik Mario Benedetti je nekoč napisal pesem Tudi jug obstaja, njegov sonarod­njak slikar Joaquín Torres García pa je narisal narobe obrnjeno Južno Ameriko in zraven dopisal: »Naš sever je na jugu!«

V naslednjih letih se je slovenski gledališki prodor na festivale Latinske Amerike samo še stopnjeval. Slovenci smo začeli dokazovati, da imamo izredno bogato kulturo, saj samo na področju gledališča lahko ponudimo izjemno raznolikost – od velikih spektaklov do intimnih monodram. Dva ekstrema je vsekakor treba omeniti. Leta 1995 je Slovenija na festivalu v venezuelski prestolnici Caracas spet sodelovala z Dramo SNG Maribor in Slovenskim mladinskim gledališčem. Pandur je tja prišel s svojo Divino Commedio, Ljubljančani pa s Pograjčevo predstavo Roberto Zucco. Tedaj je samo iz Maribora na festival prišlo 110 članov ekipe s šestimi kontejnerji scene, v skupini ljubljanskega gledališča pa je bilo 30 ljudi. To so bili zlati časi Venezuele in njenega festivala, ki ga je sedanja oblast popolnoma uničila. Drugi ekstrem je gostovanje Gledališča ŠKUC z monodramo Misterij žene, ki govori o Zofki Kvedrovi in v kateri na­stopa kranjska igralka Vesna Jevnikar. Leta 2013 je skromna ekipa treh gledališčnikov nastopila na Mednarodnem festivalu monodram v nikaragovski prestolnici Managua in s tem kot prva vstopila na ozemlje Srednje Amerike. Predstava je doživela odlične kritike, v katerih so izpostavili predvsem prefinjeno interpretacijo Vesne Jevnikar, ki je publiko popeljala v intimo pisateljice Zofke Kvedrove. Uspeh na festivalu je v trenutku obrodil sadove. Režiser Alen Jelen je bil letos povabljen na festival v Peru s predstavo Gola, ki je nastala v ko­produkciji Gledališča ŠKUC in Mestnega gledališča ljubljanskega in v kateri ob Nataši Barbari Gračner nastopa še mladi gorenjski igralec Jernej Gašperin. Tudi ta predstava je v prestolnici Lima naletela na izjemen odmev. Zgod­ba o starejši ženski, ki k sebi bolestno privija precej mlajšega partnerja, je bila perujski publiki blizu tudi zaradi njihove kulture in zgodovine. Njihov pisatelj Mario Vargas Llosa, Nobelov nagrajenec za literaturo in eden najpomembnejših literatov na svetu, je bil namreč nekoč poročen z deset let starejšo teto in o tem napisal eno svojih uspešnic z naslovom Teta Julija in pisun. Pisatelju Gorenjska ni tuja. Davnega leta 1977 je bil na srečanju PEN na Bledu.

Kranjska koprodukcija z Argentino

Kmalu za mariborskim in ljubljanskim gledališčem so začela v Latinsko Ameriko in na Karibe odhajati tudi druga slovenska gledališča. Med prvimi je bilo Prešernovo gledališče iz Kranja, ki je 2001 z Županovo Micko v režiji Vita Tauferja nastopilo kar na dveh festivalih – na enem od najstarejših latinskoameriških festivalov v venezuelskem mestu Barcelona in Santu Domingu, prestolnici Dominikanske republike. S tem so postali prvo slovensko gledališče, ki je po Latinski Ameriki vstopilo še na področje Karibov. Direktor festivala v Dominikanski republiki Giovanny Cruz je tedaj takole ocenil Županovo Micko, ki je sicer naletela na odličen odziv publike: »Vaša predstava je za nas še posebej aktualna. Konflikt med urbanim in ruralnim je v Dominikanski republiki nekaj vsakodnevnega in prav zanimivo je bilo opazovati, kako je neko besedilo iz leta 1789, ki je povrh vsega nastalo na povsem drugem koncu sveta, leta 2001 pritegnilo pozornost dominikanskega občinstva. Vrhunska umetnost ne pozna časovnih in geografskih meja.« Prešernovo gledališče je predstavo dvakrat uprizorilo v dvorani, ki sicer sprejme 650 gledalcev. Na premieri so organizatorji vanjo spustili 800 ljudi, ki so sedeli tudi na prehodih, okoli 300 pa jih je ostalo pred vrati. Gledališčniki so aplavze želi že med predstavo samo.

Tega leta so v Prešernovem gledališču realizirali zanimivo koprodukcijo z Latinsko Ameriko. V dogovoru s sekretariatom za kulturo argentinskega mesta Córdoba in tamkajšnjim Teatrom Real je v Kranj prišel režiser Omar Viale in s člani kranjskega gledališča režiral predstavo Benetke argentinskega avtorja Jorgeja Accameja. Gre za predstavo, katere osrednji lik je ostarela in slepa prostitutka Gringa, lastnica javne hiše v severnoargentinskem mestu Jujuy. Gringa med mladimi prostitutkami sanja o svojem nekdanjem ljubimcu Giacomu, ki ji je nekoč obljubil, da jo bo popeljal v Benetke. Mlade prostitutke ji hočejo uresničiti njeno željo, ampak tam na severu Argentine nihče nima niti pojma, kje Benetke sploh so. Predstava je bila uspešnica, režiser pa je o dogovorih dejal: »Prešernovemu gledališču sem predlagal pet argentinskih dram in oni so med njimi izbrali komedijo Benetke. Gre za pomemben tekst v argentinski dramatiki in zelo mi je všeč, da so izbrali ravno to dramo, saj je še nikoli nisem režiral. To je eden najuspešnejših sodobnih argentinskih tekstov, ki ga je napisal Jorge Accame in je premiero v Argentini doživel leta 1998, nato pa so ga uprizorili še v Kanadi, Franciji in ZDA. Argentinska predstava je potovala na številne festivale v tujini.« Na pripombo, da večina Slovencev ne ve, kje je Jujuy, je odgovoril, da tudi v Jujuyu ne vedo, kje so Benetke, in nadaljeval: »V Sloveniji je torej situacija obrnjena. Od vas do Benetk je samo skok in bivanje v Kranju sem izkoristil za to, da sem jih videl v živo. To je res mesto ljubezni, polno romantike … Tako blizu Benetk živite in tako daleč od Jujuya, kar je bil zame pri režiji poseben izziv. S predstavo sem vam skušal približati tamkajšnje življenje. Sporočilo Benetk je zelo univerzalno. Gre za probleme osamljenosti in solidarnosti v tem globaliziranem svetu.«

Prešernovo gledališče je z Benetkami nato gostovalo na mednarodnem gledališkem festivalu Mercosur v argentinski Córdobi, hkrati pa so na festivalu uprizorili še Županovo Micko, ki so jo nato v Buenos Airesu predstavili še slovenskim izseljencem na odru v Slovenski hiši. Iz oddaljenega Jujuyja je na premiero v Córdobo prišel tudi avtor Jorge Accame, ki je bil navdušen nad slovensko verzijo njegove drame. Benetke so svojo kranjsko premiero doživele šele po povratku iz Argentine, na njo pa je prišel tudi Mario Ernesto Sánchez, direktor mednarodnega gledališkega festivala iz ameriškega Miamija, ki je bil tako navdušen, da je Kranjčane nemudoma povabil še na svoj festival. Kritike iz Córdobe so polne hvale na račun našega gledališča, Argentince je pred­vsem navdušila pokojna Vera Per s svojim prepevanjem njihovega tanga. Po vrnitvi iz Argentine je tedaj za Gorenjski glas dejala: »Mislim, da v imenu celotnega ansambla lahko potrdim, da nas je bilo pred gostovanjem pošteno strah, odhajali smo namreč med ljudi močnih čustvovanj in nismo vedeli, kako se bodo odzivali na predstavo, kot so Benetke. Ko smo videli veliko baročno gledališče, ki sprejme 800 ljudi, se je strah še povečal. Saj nas bodo nagnali z odra …« Zgodilo se je ravno obratno. V časopisu La Voz Del Interior so na primer dne 11. 10. 2002 v podnaslovu članka o predstavi zapisali: »Prešernovo gledališče je za svojo izvedbo predstave Argentinca Jorgeja Accameja na festivalu doživelo ovacije. Vodstvo gledališča zdaj pričakuje še priznanje publike v domačem mestu.« V istem časopisu so kritiko predstave naslovili Stoječi aplavz za Slovenijo in ji za uprizoritev dodelili maksimalno število 5 točk.

Čez Latinsko Ameriko v ZDA

Naslednje leto je Prešernovo gledališče s predstavo prestopilo še meje »obljubljene dežele« ZDA. Zanimivo pri tem je, da jih je pot v severno Ameriko vodila čez Latinsko Ameriko. Benetke so namreč predstavili na Mednarodnem gledališkem festivalu hispanskega teatra v Miamiju, najbolj latinskega mesta v ZDA. Direktor festivala Mario Ernesto Sánchez ima podobno politiko kot vodstvo Tedna slovenske drame, na katerem lahko tuja gledališča nastopajo le s slovenskimi dramami. Tudi v Miamiju velja nekaj podobnega. Predstava mora biti povezana z latinsko kulturo. Lahko je to sam tekst ali pa mora biti njihov režiser. Tudi na Floridi je predstava naletela na izredno dober odmev, saj so z režiserjem Omarjem Vialom v časopisu The Miami Herald objavili obširen intervju, v katerem je pojasnil vso njegovo zgodbo, povezano z režijo v Kranju.

Leta 2006, tri leta po »ameriški zgodbi«, je Prešernovo gledališče v Latinski Ameriki podrlo še en zanimiv rekord. Postalo je prvo slovensko gledališče, ki je gostovalo najvišje na svetu. S predstavama Pastirica in dimnikar v režiji Špele Stres ter Kamni v žepih v režiji Vinka Möderndorferja so nastopili v bolivijski prestolnici La Paz, na 3800 metrih nadmorske višine. Kranjčanom je pripadla čast, da so s predstavo Pastirica in dimnikar zaključili festival, na katerem se je Slovenija predstavila prvič. Višinska bolezen je bila resen problem in igralci so si morali pomagati s kisikovimi bombami v zaodrju. Slovenci so bili še posebna atrakcija festivala, saj je le nekaj časa pred tem pokojni predsednik dr. Janez Drnovšek obiskal Bolivijo in se udeležil inavguracije novega predsednika Eva Moralesa. To ge­sto so Bolivijci še posebej cenili. Sicer pa v Boliviji Slovenijo poznajo tudi zaradi naše slikarke Ejti Štih, ki živi in ustvarja v njihovem mestu Santa Cruz.

V zadnjih letih Kranjčani sicer ne hodijo v Latinsko Ameriko, zato pa je ta začela prihajati v Kranj. Že dve leti zapored si na Tednu slovenske drame predstave skrbno ogleduje portoriška profesorica in nekdanja direktorica festivala Rosalina Perales, ki v strokovnih gledaliških revijah objavlja recenzije naših predstav. Nad našim teatrom je tako očarana, da se je zdaj odločila preučevati kar vso zgodovino slovanskega gledališča. Lani je v Kranj prišla tudi Rossana Iturralde, direktorica festivala iz Ekvadorja, ob letošnjem gostovanju Mestnega gledališča ljubljanskega in Gledališča ŠKUC s koprodukcijsko predstavo Gola v Peruju pa je tamkajšnji direktor Percy Encinas lepo prosil, če bi lahko v Peru prišel kateri od slovenskih režiserjev, ki bi s perujsko gledališko skupino uprizoril eno od slovenskih dram, da bi nato lahko z njo prišli v Kranj. Gorenjska prestolnica s svojim gledališčem in festivalom Teden slovenske drame, ki postaja vse bolj mednaroden, tako počasi postaja cilj latinskoameriških gledališčnikov, ki jih prav nič ne moti, če v Evropo vstopijo skozi kranjska gledališka vrata.