Ko si čisto sam na svetu

Darinka, 1. del

Lansko jesen me pokliče Andrejka ter me prosi, naj pridem na srečanje njene skupine. »Povsem neformalna skupina smo,« mi reče. »Srečujemo se zgolj zato, da se pogovarjamo in si pomagamo,« še doda. Prišla sem in bila prijetno presenečena. Naletela sem na sedem žensk, ki so imele za seboj grenko, malodane kruto zgodbo. A niso držale križem rok. Sklenile so, da se bodo ravnale po starem, zelo preverjenem pregovoru Pomagaj si sam, pa ti bo Bog pomagal.

Ko sem poslušala njihove izpovedi, sem se ponovno – in to zelo boleče – zavedala, koliko nesnage se pri nas Slovencih skriva pod preprogo. Tiste nesnage, ki se skozi življenje 'oprime' naše kože. Namesto da bi jo odstranjevali, jo ignoriramo, obenem pa goltamo antidepresive, upajoč, da bodo težave izginile kar same.

»Če dovoliš, bom jaz prva, ki bom spregovorila o sebi in o težavah, predsodkih, travmah, občutku krivde in še o čem, kar me je spremljalo malodane vse življenje. V družini, v kateri sem odraščala, smo bili trije otroci: dve dekleti in fant. Starejša sestra je bila dekle s posebnimi potrebami. Vse se je vrtelo okoli nje. Ne le dneve, celo ure sva z bratom morala prilagajati njenim potrebam in razpoloženju. Mame kot da nismo imeli. Njen svet se je vrtel okoli Darinke in okoli očeta, ki je tudi imel svoje tradicionalno pogojene zahteve in pričakovanja. Saj veste, kako to je: kosilo na mizi ob določeni uri, zlikane srajce, primerne ocene v šoli, pridni in zgledni otroci, nobenega pretiranega zapravljanja s trdno zasluženim denarjem, goveja župca in Avseniki. Bil je edini, ki je denar prinašal domov, kajti mama je po rojstvu Darinke ostala doma in se ji v celoti posvetila. Spominjam se, da je bil najpogostejši stavek, ki sem ga slišala od mame, ta, da moram vse postoriti sama zato, ker sem normalna. Darinka pa ni in je morala mama namesto nje še dihati. Brat se je takšni vzgoji hitreje in laže prilagodil, za kar sem mu bila zelo nevoščljiva. Neštetokrat sem prišla k mami v želji, da bi me vzela v naročje, pohvalila moje ocene v šoli ali zgolj opazila potolčeno koleno. Nikoli se to ni zgodilo, ker preprosto za naju z bratom ni imela časa. Nekoč sem potožila očetu, pa me je zavrnil, češ mar ne vidiš, da mama ne utegne. Pa takrat še nisem hodila v šolo … Vsega, kar danes znam, sem se naučila sama. Nekaj neumnosti me je naučil tudi brat. Od srca sem mu hvaležna, da je kasneje, ko sva bila odrasla, od mene odganjal neprimerne fante. Na tem področju sem bila čisto bosa, saj doma nisem dobila nobenega napotka, nobenega nasveta,« pripoveduje rdečelasa Andrejka.

Pri hiši je pralni stroj pral skoraj vsak dan. Darinka se je zelo rada podelala kar v posteljo, v spodnje hlače pa sploh. Namesto da bi bila mama bolj stroga in jo naučila osnovnih higienskih navad, se je vsakič, ko je zasmrdelo iz dnevne sobe, jezila na Andrejko. Govorila ji je, da je ona kriva, ker je do sestre premalo prijazna, da jo ima premalo rada.

»Ko sem bila še otrok, sestre nisem marala. Celo sovražila sem jo. Bila sem prepričana, da mi je ukradla ljubezen, ki bi mi morala pripadati. Naše življenje ji je bilo v vsem prilagojeno. Nikoli nismo šli na morje, pa bi lahko, saj je oče dovolj zaslužil. Nisem smela imeti prijateljic, ker te niso smele videti Darinke. Okna so bila ves čas zapahnjena, da sosedje ne bi slišali Darinkinega dretja. Danes, ko tiste s posebnimi potrebami malo bolje poznam, vem, da z Darinko ni bilo – v primerjavi z drugimi podobnimi – nič narobe. Če bi starša dovolila, da bi se socializirala, bi lahko živela samostojno, lahko bi se družila s prijatelji. Tako pa sta jo imela doma, zaradi nje sta osamila vso družino. Spominjam se dne, ko sem dobila menstruacijo. Na srečo se je to zgodilo šele v sedmem razredu. Učiteljica fizike je bila tista, ki je pronicljivo opazila mojo zadrego in mi po pouku povedala vse, kar sem morala vedeti. Potem je iz predala vzela paket vložkov in mi ukazala, naj mi podobne kupi tudi mama. Gospa je že več let pokojna, jaz je pa še nisem pozabila njene dobrote! Nihče mi ni pomagal, ko sem se odločala, kam po osnovni šoli. Pa sem bila odlična učenka s samimi peticami. Na srečo sem lahko sledila sošolki, s katero sva se jeseni preselili v internat. To je bil zame zelo pomemben trenutek v življenju. Končno sem lahko svobodno zadihala. Si predstavljate, kakšen užitek je bil, ko sem zvečer legla v posteljo, ne da bi se bala, da mi bo sredi noči kdo tiščal blazino na obraz? Tisto leto je bila zelo popularna skupina Abba. Nepozaben užitek je bilo poslušati še kaj drugega kot narodno-zabavno glasbo, ki se je noč in dan zaradi Darinke vrtela doma! Tudi na gimnaziji sem bila med najboljšimi v razredu. Pa mislite, da so me doma kdaj pohvalili? Nikoli. Ko se mi je v Ljubljani pridružil še brat, mi je bilo lažje. Res sva bila povezana. Pogosto me je vzel s seboj na kakšen koncert, naučila sva se kotalkati. Med letom sva se vračala domov le ob večjih praznikih in ob počitnicah. V štirih letih je oče enkrat samkrat prišel na govorilne ure. Pa še takrat se je jezil nad razredničarko, ker ga je poklicala. Res sem se počutila zelo samorastniško, tega, da sem bila odvisna le od sebe, še nisem znala dovolj ceniti. Želela sem si podpore družine, a je ni bilo. Nevoščljiva sem bila prijateljicam, ki so ob petkih komaj čakale, da gredo domov. Neštetokrat se je zgodilo, da sem bila v internatu ob koncu tedna sama. Takrat so me obhajale smešne samomorilske misli. Predstavljala sem si, da se mi zgodi nekaj hudega. Videla sem se, kako ležim mrtva na tleh, mama pa ob meni kleči, me objema in me prosi odpuščanja. Ko sem kasneje, ko sem bila že v prvem letniku fakultete, srečala Igorja, moža, sem, seveda, s takšnimi otročarijami prenehala. Razumel me je, bil mi je v veliko oporo in že od prvega dne me je rad objemal in stiskal k sebi, ker je nagonsko vedel, da takšnih dotikov potrebujem več kot drugi.«

Andrejka in Darinka sta imeli zelo zapleten odnos. V bistvu se je je Andrejka bala. Zlasti od tiste noči naprej, ko se je povsem nagonsko prebudila in pred seboj zagledala sestro, ki v roki drži blazino. Če ne bi odskočila, bi jo takrat verjetno zadušila. Darinka je bila zelo močna, če je želela. Kadar jo je popadel bes, je tudi vrata snela s tečajev. Ko je za dogodek izvedela mama, se je razjezila nad Andrejko, češ zakaj pa nisi zaklenila vrat. Šele dosti pozneje, ko je morala Andrejka po sili razmer prevzeti skrb za Darinko, je s pomočjo strokovnjakov spoznala, da je bila mama tista, ki je iz sestre naredila nesposobnega invalida.

»Po materini smrti – zaradi razmer, v katerih je živela, je naredila samomor – je oče z Darinko ostal doma sam. Brat je bil takrat zaposlen v JLA, ni bilo govora, da bi prevzel težko odgovornost na svoja ramena. Jaz sem se ravno poročila in po spletu naključij sva oba z Igorjem dobila službo v kraju, ki je bil od hiše staršev oddaljen slabih deset kilometrov. Četudi se nismo družili več, kot je bilo treba, ne nazadnje starša nista prišla niti na mojo poroko, pa je potem strašen udarec mamine smrti obvisel nad mojo glavo kot Damoklejev meč. Oče se je še nekaj časa sam trudil z Darinko, a ker ni poznal njenih intrig, pretkanosti in vsega drugega, s čimer sta bili povezani mama in sestra, je že po nekaj tednih omagal. Bil je popolnoma izčrpan, izmozgan in na tleh. Po paničnem telefonskem klicu, ko sem mislila, da se je zgodilo nekaj strašnega, sva z možem sedla v avto in se odpeljala domov ...«

(Nadaljevanje prihodnjič)