Lužiške zgodbe Karla Vouka

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / petek, 7. april 2017 / 15:13

Veliko ljudi iz Koroške in Slovenije se je v torek popoldne zbralo v Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani na odprtju 15. Koroških kulturnih dni v Ljubljani. Njihov častni pokrovitelj je predsednik slovenske vlade dr. Miro Cerar. O njihovem pomenu, prireditve bodo trajale do 25. aprila, so z izbranimi besedami govorili direktorica Narodnega muzeja Barbara Ravnik, predsednik Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva Lovro Sodja, avstrijska veleposlanica v Sloveniji Sigrid Berka in slovenski minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc. Govorci so poudarjali pomen predstavljanja bogate in razvejane kulturne dejavnosti Slovencev na Koroškem v Sloveniji, pomen sodelovanja in dialoga med državama, ki je koristnejši kot prepir v medijih, kar se kaže v zadnjih razpravah o novi koroški deželni ustavi.

Osrednji dogodek torkovega začetka Koroških kulturnih dni je bilo odprtje razstave koroškega slovenskega slikarja in arhitekta Karla Vouka. Njegov rod izvira iz Dobrle vasi, sedaj pa živi v Rinkolah/Rinkolachu pri Pliberku. Pod naslovom Lužiški cikli umetnik Karl Vouk v fotografiji in risbi razgrinja pred gledalca tragično zgodbo Lužiških Srbov, umirajoče narodne manjšine v nemških zveznih deželah Brandenburg in Saška, katerih ustavi ji jamčita številne pravice. Realnost je drugačna, kruta. Karl je že v mladosti zvedel za težave Lužiških Srbov. Njegov oče je prijateljeval z Lužičani in ti so med obiskom Koroške povedali marsikaj. Leta 2014 in 2015 je Karl Lužice tudi sam obiskal in videl izginjanje pokrajine, vasi in odseljevanje ljudi. Dnevne rudarske kope zaliva voda, vasi in cerkve se pogrezajo, umazani potoki ne dosežejo morja, ljudje se izseljujejo. S tem se izgubljata kultura in tradicija, ni več bajk in sanj. Se zavedamo, da se to lahko zgodi tudi Slovencem v zamejstvu, na Koroškem, v Reziji pa še marsikje, se je vprašala Nataša Stergar, ki je predstavila umetnika Vouka in njegova dela. Razstava v Narodnem muzeju ima dva dela. Oba se imenujeta po lužiških rekah: Satkuli in Schwarzwasser/Čornica. Z obema umirajočima in umazanima rekama je povezano vprašanje, kakšna je teža načel, ki so zapisana v ustavah, in kakšen je odnos večinskih narodov do manjšin.