Sončnica na rami

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 1. april 2017 / 16:21

»Nesem sončnico na rami, / zlat metulj je vzplaval nanjo, / sončnica se je nagnila, / o, da ne bi se zlomila! // Nesem sončnico na rami, / v njej so zlata, zlata zrna, / sončnica se je nagnila, / o, da ne bi se zlomila! // O, metulj razprl je krila, / sapica je vzvalovila, / sončnica se je nagnila, / o, da ne bi se zlomila! (Srečko Kosovel, Otrok s sončnico) – »V temni kleti je prepir, / krega z repo se krompir, / kdo mehkejši je, kdo trd, / kdo krasotec je, kdo grd, / kdo močnejši je, kdo zabit, / kdo prostak, kdo plemenit. // Spor razsodi peteršilj: / 'Škoda je za zdraho sil. / Z ene njive sta doma, / v isti pisker bosta šla, / slajši z repo je krompir, / dajta roke si in mir!« (Vojan Tihomir Arhar, Spor) – »Za velikimi so še ena vrata. / Za še enimi vrati so še ena vrata. Manjša. / Za manjšimi vrati so še ena vrata. Še manjša. / Za še manjšimi vrati so najmanjša vrata. / Najmanjša. // Za najmanjšimi vrati so še ena vrata. / Ta vrata so vratca. // Za vratci je vrt. / Na vrtu je manjši vrt. / V manjšem vrtu je še manjši vrt. / V še manjšem vrtu je najmanjši vrt. / V najmanjšem vrtu je vrtec. // V vrtcu je roža. Ena sama dišeča. / Ta roža je zate. Najlepša in največja.« (Dane Zajc, Vrata)

Za pokušino navajam tri pesmi iz te knjige. Prva je Kosovelova, po njej ima knjiga naslov. Druga je prisrčno otročja, napisal jo je širšemu krogu bralcev neznani pesnik V. T. Arhar (1922–2007). Tretja je od Daneta Zajca, pesniškega velikana in rojaka z gorenjskega vzhoda. Sicer pa je ta antologija Pesmi za otroke od Frana Levstika do danes (to pot do Jureta Jakoba) izšla že četrtič, prvič 1975, drugič 1980, tretjič 1996. Pesmi je vsakič izbral pesnik in urednik Niko Grafenauer. Dodana vrednost te izdaje so ilustracije Damijana Stepančiča. Grafenauer v spremni besedi poudari dejstvo, da so pesmi za otroke od Levstika in Župančiča naprej vse manj moralistične in vse bolj estetske. »Zakaj prav s tem, da se je vzgojna moralična tendenca v njej umaknila izrazito estetski težnji, se je mladinsko pesništvo šele lahko artistično dovolj sprostilo in izčistilo, saj je postal njegov poglavitni cilj ta, da domišljijska ali iluzionistična razsežnost, ki jo je mogoče izoblikovati z besednim gradivom, prevladuje nad vsemi drugimi možnimi sestavinami te poezije. Moderni pesnik se v svojih pesmih z otroki predvsem igra, zapleta jih v iluzijo, ne da bi jo na koncu pesmi podiral s podukom. To je prepuščeno pedagoški interpretaciji njegove pesniške igre.«