Kako je z Rusi?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 31. marec 2017 / 15:09

Letos mineva sto let od začetka ruske revolucije, najprej februarske, nato še oktobrske. Kako je z Rusi sto let pozneje? O tem ve veliko povedati Viktor Jerofejev (1947), eden največjih živečih ruskih pisateljev …

Od Stalina do Putina

Jerofejev je bil sredi marca v Ljubljani, na literarnem festivalu Fabula, ki ga prireja založba Beletrina. Zanimivo je denimo, kako razloži dejstvo, da je Stalin za večino Rusov še vedno pozitivna osebnost. »Danes več kot polovica Rusov meni, da je Stalin pozitivna zgodovinska osebnost. Sam mislim, da s tem nimajo v mislih pravega Stalina. Stalin je kot posušena riba – ne smrdi. Ljudje so mu 'odvzeli' vse negativno: kolektivizacijo, represijo, razkol z intelektualci, smrt milijonov ljudi. Spomnijo se ga kot človeka, ki je zmagal v vojni in imel nadzor nad polovico sveta. Pravi Stalin je seveda drugačen od ikone, ki jo častijo ljudje. Toda ali niso Francozi naredili nečesa podobnega z Napoleonom? Bil je agresor, ki je pomoril ogromno ljudi, danes pa se po njem imenuje fin konjak. Stalin je bil seveda veliko hujši, in to do svojih lastnih ljudi, zato ga je bilo težko spremeniti v posušeno ribo. Dobra plat tega je, da narod ne bi več sprejel kolektivizacije, slaba pa, da je naš 'oče' naroda že vedno simbol za prevlado in imperializem. Če imaš kakršen koli položaj, na primer lastno podjetje ali restavracijo, se od tebe pričakuje, da boš mali Stalin. Ljudje ne poznajo različnih pristopov, liberalnega, humanega in tako dalje. Vedno se zatekajo h grožnjam z represijo …« In zdaj se ozrimo iz Rusije v svet. Kako pisatelj vidi aktualne rusko-ameriške odnose? »Ruski odnos z Obamo je bil grozno slab, saj ga je Putin neštetokrat izdal. Američan kot pravnik ni mogel sprejeti, da je govoril eno in počel nekaj drugega. Proti koncu njegovega mandata je bil položaj res že obupen, saj je državna televizija začela negativno, ksenofobno poročati ne le o Obamovi administraciji, ampak o ameriškem narodu na splošno. Tudi sankcije so nas močno udarile. Zdaj Kremelj spet verjame, da bi lahko morda prišli do kakega dogovora, kot po koncu druge svetovne vojne na Jalti. Putinov KGB-jevski sen je, da bi Rusiji vrnil ozemlje nekdanje Sovjetske zveze, kar je seveda nemogoče. Zato je tako nor na Ukrajino. Zdaj še Belorusija ne vidi rada, da jo preveč povezujejo z nami: uresničitev Putinovih sanj res ni realna možnost. Ampak zato se verjetno skuša zbližati z ZDA: Trump bi se lahko strinjal, da bo celo ozemlje rusko 'območje vpliva', v katerega se Američani ne bodo vmešavali. Brez zaščite Zahoda bi bilo območja, ki si jih Putin želi, lahko zasesti z vojaško silo. Toda Trump, v katerem vidim nezavedno, 'id' Amerike, zdaj ne ve, kako naj nadaljuje. Mislim, da razume, da interesi Amerike niso enaki interesom Rusije. Do neke mere sta si politika podobna – skupna jima je želja, izvajati nacionalistično politiko in delovati predvsem v nacionalnem interesu. A kaj, ko sta nacionalista iz dveh popolnoma različnih držav, dveh različnih sistemov. Moje mnenje je, da nova Jalta danes ni več mogoča. Nekega dne bo Trump resno sprovociral Putina, ki se bo ustrašil njegove agresije. Tako kot je Hitler provociral Sovjetsko zvezo, kar je pripeljalo do vojne. Ne napovedujem nove vojne, samo porušenje vseh upov. Kar bo slabo – tudi za vašo deželo.« (Vir: Ana Jurc, MMC RTV SLO)

Dvakrat se jim je podrl svet

Rusom se je po Jerofejevu v 20. stoletju dvakrat podrl svet. »Takih, kot smo mi, ni nikjer na celem širnem svetu. Nemogoče, tako odtujenih ljudi zlepa nikjer ne najdeš! V novejši zgodovini, se pravi v zadnjem stoletju, se nam je dvakrat podrl svet, s čimer so šle po gobe tudi naše predstave o dobrem in zlem. Prvič novembra 1917, ko je revolucija pognala v zrak vse naše dotedanje vrednote. Ne sicer popolnoma, a nedvomno učinkovito! V naslednjih sedemdesetih letih smo ponotranjili nove vrednote, a kaj, ko so leta 1991 tudi te šle k vragu. Verniki in dvomljivci so se naenkrat znašli na pogorišču vrednot.« (V romanu Telo, prevedla Sara Špelec, Beletrina, 2017, str. 252)

Šah nekoč in danes

Sredi marca je bila na Bledu madžarska velemojstrica Judit Polgar, 25 let najboljša šahistka na svetu. Prava oseba za razlago sprememb v sodobnem šahu. »Če želim pretiravati, bi rekla, da je danes šah popolnoma drugačen šport, kot je bil pred 15 leti. Ko sem začela igrati šah, sem imela šahovnico, nasproti mene je sedel trener ali partner, pomembne sklepe smo si zapisali na papir. Na tekmovanja smo hodili z od 20 do 30 kilogrami takih zapiskov. Danes pa sediš za mizo ali na vrtu, pred seboj imaš računalnik, na katerem je šahovski program, v ozadju si povezan na druge računalnike, ker potrebuješ dovolj močno orodje za analizo. Hkrati si s Skypom ali kako drugače povezan s partnerjem … Vse skupaj je popolnoma drugače …«