Starost

Naše življenje bi lahko razdelili na tri obdobja: mladost, srednja leta in starost. Najmanj, kar je, moramo zapisati, da so vsa tri obdobja enakovredna. Vedno nekaj novega spoznavamo, se učimo, ponotranjamo izkušnje in – hočemo ali nočemo – postajamo zrelejši. Vsak na svoj način. Količina sreče ali nesreče nam samo kaže, ali smo na pravi poti.

V tretjem življenjskem obdobju se mnogo spremeni. Starost sicer lahko proučujemo v knjigah, malo bližje smo ji, ko poslušamo starejše, najbolj in dokončno pa jo razumemo, ko smo sami v njej. Vidimo pa, da jo doživljamo precej različno. Zelo različne so zgodbe. Kot celo življenje velja, moramo tudi v starosti najprej poskrbeti zase na telesnem, psihičnem, duhovnem in socialnem področju. Drži tudi, da se v zadnjem obdobju življenja težko odločamo za velike novosti. Pa vendar nekateri počnejo tudi to, saj je danes res ogromno možnosti za aktivno telesno, duševno, socialno in duhovno razgibanost.

Morda je še najbolj pomembno, da znamo poskrbeti za svoje dobro počutje med svojimi vrstniki – ker nas oni tudi najbolj razumejo. Z izkušnjami pridobimo veliko modrosti. Mnogi se znajo zaščititi in si izbirajo primerno družbo. Pravočasno se umaknejo od ljudi, ki jim prebujajo težka čutenja, in pogosteje si izbirajo ljudi, ob katerih jim je prijetno. Res ni več razloga, da bi sami sebe silili tja, kamor jim ne paše. Njihova modrost se izkazuje tudi v tem, da znajo integrirati oz. dati v celoto življenja tako težke kot prijetne dogodke. Pogosto se (mlajši) starostniki odločijo za dejavnosti, kjer lahko koristijo širši družbeni skupnosti, ne le lastni razširjeni družini. To nekako začutijo kot del njihovega poslanstva. Radi bi dali družbi več in želijo, da bi bil svet vsaj malo boljši, bolj človeški zaradi njih.

Pride tudi čas, ko preprosto rečejo: Dovolj je bilo mojih neumnosti. Čas do smrti bom izkoristil meni in mojim najbližjim v veselje. To je vrhunsko modra odločitev. Takšni ljudje dajo na stran občutke odvečnosti, nezaželenosti, neuslišanosti, sitnosti, nergavosti in postanejo nekako spravljeni sami s seboj. Odločijo se, da bodo nesebično in brez povračila postali dobri najprej do samega sebe, da si bodo privoščili dobre stvari in dobra počutja. Ko to naredijo, postanejo dobrohotni tudi do sočloveka. Verjetno je za starostnike največji strah pred osamljenostjo in strah pred smrtjo. V zakonskih odnosih vedno nekdo ostane sam. Smrt nas vse čaka. Ti strahovi izgubijo moč, ko se o njih začnemo pogovarjati. Niti samote niti smrti ne moremo preprečiti. Lahko pa si z druženjem, iskreno besedo in pogumom izmenjamo mnenja o prihodnosti. Zato so tako zelo dobrodošla razna združenja upokojencev, društva, ki skrbijo za starostnike, in druge priložnosti za druženje.