Hčerka, preberi in me razumi

Spomini, ki mrcvarijo dušo, 4. del

»Zdi se mi, da sem naredila vse, da bi ji odprla oči. Da bi videla tudi mojo plat resnice. Če kaj, si želim, da bi hudobni uroki, s katerimi jo je začaral očim, nekega dne popustili in bi spoznala, da je prav on kriv tudi za njen polom v zakonu,« pretreseno dodaja Renata in mi obljubi, da bova ob naslednjem obisku pretresljivi zgodbi, ki mi jo pripoveduje, dodali zadnjo piko.

Četudi jo je mama ves čas silila, naj očimu reče oče, je ni mogla nikoli ubogati. Klicala ga je le po priimku, kar počne še danes, četudi ga že dolgo ni več med živimi. Ne more mu odpustiti, da je nenehno rovaril za njenim hrbtom. Največjega zla, ki ga je v družino prinesel očim, ne vidi v ranah, ki jih je prizadejal njej, temveč v izprijenostih, s katerimi je poskušal prikleniti nase tudi njeno hčerko. Ko je bila še mlajša, sta ji očim in mama odstopila hišo, da je v njej prirejala zabave. Mislila sta, da se na ta način maščujeta in nagajata Renati, v resnici sta delala medvedjo uslugo dekletu, ki še ni točno vedelo, kaj je prav in kaj narobe.

»Tega ti še nisem povedala, da je v moji mami tičalo nekaj kleptomanke. Zaradi kraje v trgovinah je bila nekoč, ko je bila mlajša, celo zaprta. Očimu sem se nekoč spet postavila po robu in v jezi je zletelo iz mene vse, kar sem vedela o maminih stranpoteh. Pa je le zamahnil z roko, rekoč, da to ni nič takšnega, da jo je že sam večkrat 'reševal'. Onemela sem. Ker se mi nista znala drugače maščevati za to pripombo, sta mojo ubogo hčerko 'učila' še dodatnih pregreh. Prišlo je celo tako daleč, da se je razdrl njen zakon.«

Renata o svojem življenju pogosto razmišlja. Brska po spominih in jih vleče na dan. Pa ne zato, ker bi se želela mučiti, temveč zato, ker hoče razumeti. Zaveda se, da je za marsikaj tudi sama kriva, če ne pa vsaj soodgovorna. Morala bi biti bolj odločna, ko so ji hčerko grabili iz naročja. Toda bila je navajena, da spoštuje božjo zapoved Spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji. Četudi se je jezila in si prisegala, da bo naredila vse za otroka, je v zadnjem trenutku izgubila pogum in voljo. Pravila, ki so narekovala spoštljiv odnos do staršev, in to za vsako ceno, so bila premočna. Za njeno neodločnost postaviti se po robu nasilju že vsa leta plačuje visoko ceno tudi hči. Ne da bi se tega zavedala …

»Predstavljate si, kako je moralo boleti moža, ko mu je lastna hči vrgla v obraz, da ni on njen oče. Da je njen oče tista zver – moj očim! Ni čudno, da je moža vedno bolj odnašalo, umrl je strt in nesrečen. O svojih stiskah nikoli ni spregovoril. Zlo, ki je vladalo v naši družini, je bilo zanj, za poštenega človeka, premočno! Žrem se, ker mu nisem bila v oporo, ko je bil še živ. Bežal je pred mano, pred težavami, ki jim ni mogel biti kos. Hčerko je imel zelo rad, vsak nesporazum med njima ga je prizadel. Pa je bila hčerka zelo pametno dekle, inteligentno. Ko le ne bi bila pod vplivom očima in moje mame! Nekoč mi je, pa ne vem, zakaj, raztrgala celo maturitetno spričevalo. Brez pravega vzroka.«

Prišli so trenutki, ko je za zmedo v lastni duši morala tudi Renata poiskati pomoč. Dobronamerni nasveti psihoterapevta so bili le slepilo, obliž na rano, ki je še zmeraj skelela. Zavedala se je, da že vse življenje boleče hrepeni po materinem objemu, po njeni ljubezni. Ob lastnih težavah ni prepoznala namiga, da bi morala zato, da bi rešila hčerko, oditi magari na konec sveta. To, da ni zaščitila otrok in tudi moža, postaja njena vedno hujša bolečina.

»Včeraj me je po dolgem času mama spet poklicala. Pa ne zato, da bi mi rekla kaj lepega, temveč zato, da bi na moja ramena ponovno prevalila nekaj izmišljene krivde. Ob takšnih pogovorih me postane strah, saj čutim, da očimov zlobni duh rovari še po smrti.«

Zgodilo se je, da je mama oddala del hiše očimovemu nečaku, da je v njej gojil konopljo. Zbolel je za rakom in sebi in vsemu svetu je razglašal, da ga je ozdravila le konoplja. Nekaj časa je to res držalo, potem pa ga je bolezen čez noč ugonobila. Prepričal je Renatino mamo, da bo konoplja pomagala pri njenih zdravstvenih, starostno pogojenih težavah. To se je res zgodilo … Podtaknili so jo tudi Renati, ki ima multiplo sklerozo.

»Bila je grozna izkušnja. Nisem mogla premakniti ne rok ne nog, bila sem povsem ohromljena. Vse sem slišala, kaj so okoli mene govorili, a nisem mogla izustiti niti besede. Odpeljali so me v bolnišnico. Že dolgo me ni bilo tako sram, kot me je bilo tam, ko so ugotovili, kaj mi je,« pripoveduje Renata.

V osamljenosti, v kateri živi, je začela pisati. Ko spravi na papir trenutke, ki so ji zaznamovali življenje, se za kratek čas počuti olajšano.

»Ko sem bila po maturi v Angliji, sem pisala domov pismo, v katerem sem omenila, koliko mi pomeni družina. Mama ga je pokazala vsem, ki so – po drugi strani – vedeli, kaj se pri nas dogaja, češ, poglejte, saj sploh ni tako hudo, saj nam Renata piše, da nas pogreša. Očim je sploh bil mojster drame. Malo pred mojo poroko se je zaprl v sobo in se zaklenil, da nihče ni mogel do njega. Ko so ga pred vrati spraševali, zakaj, je odgovarjal, da zaradi žalosti nad mojo odločitvijo. Kakšna farsa! Edino, kar se je iz njegove 'tuge' izcimilo, je bil mamin napad name, da bom kriva za očimovo smrt zaradi strtega srca.

Spominjam se trenutkov, ko mi je hči predlagala, da bi mami za šestdeseti rojstni dan uredili album s slikami. Hčerka je s podstrešja prinesla škatlo, polno fotografij. Obnemela sem! Vse fotografije, na katerih sem bila sama, so bile zmečkane, s tistih pa, kjer sem držala v naročju hčerko, je mene nekdo odstranil. Pod roke mi je prišla tudi voščilnica, ki jo je napisala teta z Jezerskega, ko sem se možila. V njej je zapisala, naj naju z možem 'Bog čuva na najini poti'. Tudi to voščilnico je nekdo pred menoj skril, teti se zanjo sploh nisem mogla zahvaliti, saj je že odšla s tega sveta. Kako sta se mogla očim in mama zmogla na tako krut način polastiti mojega življenja? Manipuliranje z menoj je bilo grozno. Ko sem diplomirala na fakulteti, mi nista čestitala. Le mama je rekla, pa kaj potem? Najbolj osebnih stvari sta se polastila, mi ukradla otroka, edino znanja mi nista mogla odvzeti. To je bilo edino, kar je moje do danes. Očim je bil doma z Brkinov. Sestre sploh ni hotel nikoli videti, ker je bila menda grda do mame. Ko je umrl, je niti na pogreb ni bilo.«

Renata živi sama. Družbo ji dela psička, ki jo tudi 'primora', da kljub težki bolezni vsak dan gre z njo na sprehod. V življenju, ki jo je kruto premetavalo sem in tja, bi rada spremenila marsikaj, a se hkrati zaveda, da se za nazaj tega ne da storiti. Upa pa, da bo njeno izpoved prebrala hčerka, da jo bo potem bolje razumela in ji dala vsaj še eno priložnost, da se pogovorita. Če česa, si tega najbolj želi.

(Konec)