Gregorjevo, ko gre luč v vodo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / petek, 10. marec 2017 / 15:30

Knjiga Gregorjevo: Ko gre luč v vodo in se prične pomlad etnologa dr. Bojana Knifica na prijeten način predstavlja praznovanje gregorjevega na Slovenskem, sorodna praznovanja drugod v Evropi in razkriva mitološka ozadja spuščanja luči po vodi. Prikazuje šego, kakršna je živela v preteklosti, njeno preoblikovanje do sodobnosti in ponuja pot njenemu prihodnjemu razvoju. Je bogato opremljena z več kot dvesto starimi in novejšimi fotografijami in sodi med najpomembnejša sodobna etnološka dela s področja obravnave šeg in navad na Slovenskem. Več o knjigi in šegi pa v pogovoru z Bojanom Knificem.

Kako se je razvijala vsebina knjige do njenega izida 7. marca?

»Na pobudo Tržiškega muzeja je bilo spuščanje gregorčkov leta 2016 vpisano v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine, s čimer je dobilo vseslovenski pomen, z njim pa tudi skrb za ustrezno ohranjanje in razvijanje. Tam je o šegi zapisanih le nekaj stavkov, v Tržiškem muzeju, ki je knjigo izdal in jo je uredila direktorica muzeja Jana Babšek, pa se nam jo je zdelo vredno podrobneje predstaviti. V njej pišem o gregorjevem v Tržiču in drugod na Gorenjskem, o drugih šegah in navadah na gregorjevo na Slovenskem, o mitoloških koreninah pojava, obravnavam spuščanje luči po vodi v širšem evropskem prostoru, predstavljam gregorjevo danes, zaključujem pa z nekaj mislimi, kako bi se šega še lahko razvila.«

Kako daleč v preteklost seže gregorjevo?

»Na Slovenskem najstarejši vir o spuščanju gregorčkov sega v sredino 19. stoletja, več podrobnejših opisov je znanih iz prve polovice 20. stoletja. Korenine, iz katerih je zraslo spuščanje gregorčkov, so stare, močne, razvejane, na Slovenskem so najmočnejše v Tržiču, Kropi, Kamni Gorici in Železnikih; prvi podatki o tej šegi so ravno iz Železnikov iz leta 1854. Sorodne šege spuščanja luči po vodi pa so poznali tudi drugod v svetu. Ni več dvoma, da so korenine v različnih evropskih krajih skupne, čeprav so termini spuščanja in razlogi, ki narekujejo dejanje, različni. Razen redkih izjem sodijo v zimsko-pomladno obdobje in so povezane s ključno spremembo v sončevem letu – z najdaljšo nočjo ali pomladnim enakonočjem. Krščanstvo je stara verovanja skušalo zatreti ali pa jih prekriti z novimi vsebinami. Tako se je šega spuščanja luči po vodi prenesla na nove termine leta, preoblikovala svojo podobo in kot razlog spuščanja prevzela motive, povezane s Cerkvijo in rokodelskim delom ob umetni svetlobi. A rokodelci niso od nekdaj delali ob luči, s čimer danes dosledno povezujemo šego. Med ljudmi je najbolj namreč znano, da so šuštarji v Tržiču ali pa kovači v Kropi konec zime nehali delati ob luči, zato so jo vrgli v vodo. A delo ob umetni svetlobi se je uveljavilo šele v 16. stoletju, kot dokazujejo viri z Bavarskega, pa je bilo spuščanje luč po vodi tedaj že povsem ustaljeno dejanje.«

Poleg opisa gregorjevega na Slovenskem so vas močno pritegnile mitološke korenine tega pojava, čemur v knjigi namenjate precejšen del.

»Šega spuščanja luči po vodi, ki sem jo zasledil tudi ponekod v Franciji, Švici, Nemčiji in drugod v Evropi, je nasledila predkrščansko obredje, pri katerem so na vodo dali ogenj in naravi dali moč novega rojevanja. Obred se je navezoval na vegetacijski mit in z njim povezano obredno dejanje, ki ga je bilo, da ne bi prišlo do kaosa, treba obnavljati vsako leto ob istem času in na enak način, in sicer v 'gluhem času' – ponoči. V Tržiču je z obrednim prostorom povezana lokacija spuščanja gregorčkov. Tržiška Bistrica, ki je po predkrščanskih osnovah dobra reka, se dosledno omenja. Zanimivo, ko so lokacijo gregorčkov v Tržiču pred nekaj leti prestavili drugam, so domačini vztrajali pri stari lokaciji – ob nekdanjem domu Na skali. Še sam verjamem v to, da ima prostor Na skali ključni pomen. S praznovanjem gregorjevega v Tržiču je poleg spuščanja luči po vodi povezanih nekaj dejanj, v katerih je mogoče slutiti sledove predkrščanskih verovanj in z njimi povezanih obredij. Nedvomno med te sodi kurjenje slamnatega kresa, vihtenje gorečih metel v obliki osmice, deviškost sodelujočih, raba lesa za gregorčke in večerja po končanem spuščanju gregorčkov.«

Pišete, da se je predkrščansko obredno dejanje zatem preoblikovalo v šego, ta pa v turistično prireditev, ki marsikje na Slovenskem živi še danes. Ponekod se razvija na tradiciji, ki je živela v okolju (Tržič, Kropa, Kamna Gorica, Železniki, Ribnica ...), širi se tudi v druge kraje. Kakšne so posebnosti?

»Zanimivo in pomenljivo je, da se je šega spuščanja luči po vodi najdlje in najbolj živo ohranila v krajih z izjemno močno kovaško tradicijo. Z udarjanjem, kovanjem, sekiro in ognjem je tesno povezan slovanski bog Perun, kovanje pa je bilo v predstavah ljudi povezano s pomlajevanjem.

Ključna razlika, ki se še zdaj ohranja, je, da v Kropi in Kamni Gorici namesto gregorčkov dosledno uporabljajo izraz barčice. Izraz gregorčki, s katerimi so označeni predmeti, ki jih ljudje (predvsem otroci) na predvečer gregorjevega spustijo po vodi, se je uveljavil v zadnji tretjini 20. stoletja. Gregorčkom sicer pravimo tudi hiške, lahko so peharji, cambohi ... Ključna pa je lesena podlaga in na njej papir; les je imel pomembno vlogo v predkrščanskih verovanjih, tudi papir je narejen iz lesa. V Kropi se omenja, da so namesto barčic dali na vodo staro coklo, vanjo pa naložili oblance, smolo, svečko in coklo potem spustili po vodi. V Kamni Gorici delajo šmarne križe, okrašene s svečkami, in jih kot barčice spuščajo po vodi. Veliko koristnih virov sem pridobil od Tite Porenta, ki se je pred leti v Tržiškem muzeju precej ukvarjala z gregorjevim. Niko Kuret je tudi pisal o gregorjevem in še drugi avtorji. Besedila, ki se navezujejo na pomembnejša središča (Kropa, Kamna Gorica, Železniki) sem dal pogledati tudi lokalnim poznavalcem.«

Tržiška posebnost je »lihtpratel«, v knjigi je recept, kako se pripravi. In pa tudi drži: na gregorjevo imajo ptiči ohcet.

»Že Karl Pirc je pisal o tem, kako so v Tržiču na gregorjevo pripravili 'lihtpratel' – lučno pečenko. Ampak gregorjevo je vedno v postnem času in jesti pečenko v tem času bi bil velik greh, kar kaže na to, da jed kot obred izvira še iz predkrščanske dobe, ko posta še ni bilo. Izraz je ostal, danes imamo tudi recept, ki so ga raziskale udeleženke študijskega krožka pri Ljudski univerzi Tržič. In res je, ljudje na Slovenskem so vedno govorili, da se ptiči ženijo na Gregorjevo; s pomladanskim prebujanjem rastlinskega in živalskega sveta se prvi snubijo ptiči, ki z žvrgolenjem ljudi opozarjajo, da se bližajo toplejši dnevi. Ptičjo svatbo so poznali tudi v krajih okrog Tržiča, o tem mi je pripovedoval Janez Slapar - Temšak iz Loma pod Storžičem. Pravi, da gregorčkov v Lomu sicer niso spuščali, ker je tam voda prehitro tekla, so pa na god sv. Gregorja iskali sladkarije po grmovju. Mama mu je zmeraj rekla, naj gre pogledat v grmovje, ali je kaj ostalo od ptičje ohceti.«

Je bilo praznovanje gregorjevega kdaj prepovedano?

»V Kropi in Kamni Gorici pravijo, da se stvar ni prekinila, niti med drugo svetovno vojno ne. Po vojni je bilo ponekod nekaj težav, kjer so gregorjevo povezovali s Cerkvijo, čeprav je šlo šegi v prid, da je bila povezana z rokodelci. Tržičani se spomnijo policista, ki je zmeraj stražil, da le ne bi kdo spuščal gregorčkov, pa so ga otroci vseeno pretentali ... V 60. letih je bila stvar že manj problematična, potem je zadevo prevzel turizem.«

Izid knjige ste podprli tudi z razstavo Z obredom nad neredom v Galeriji Atrij Občine Tržič, ki bo na ogled tudi jutri od 10. do 18. ure. Lahko omenite kaj posebno zanimivega z razstave?

»Na razstavi, ki jo je tako kot knjigo oblikovala Barbara Bogataj, je na ogled hiška Rožičevih iz tržiške 'gase' iz leta 1964, ki je najstarejša hiška, ki jo hranimo v Tržiškem muzeju. Dobili smo nekaj barčic iz Krope pa šmarni križ iz Kamne Gorice. Iz Železne Kaple so nam podarili dve cerkvici, kakršne spuščajo na predvečer svečnice. Predstavljamo butaro, ki so jo kurili na gregorjevo, pa coklo s smolo, pehar z oblanci, tam je tudi slamnat kres, kakršnega so ga kurili na gregorjevo. Izjemni pa so gregorčki, ki jih je leta 2001 izdelal Boštjan Meglič iz Tržiča in predstavljajo prave makete tržiških hiš. Vrtimo nekajminutni filmček TV Slovenija s konca 60. let, ko so o gregorjevem poročali iz Krope, Kamne Gorice in Tržiča.«