Začelo se je z lomaxom ...

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. marec 2017 / 17:51

Matjaž Kavčič iz Žirov se ponaša z imenitno zbirko starodobnih vozil, med katerimi prevladujejo predvsem angleške znamke. Njegova strast do starodobnikov se je prebudila med dopustom na Cresu pred več kot dvajsetimi leti, ko ga je očarala kopija avtomobila MG italijanskega lastnika.

Takrat se je odločil, da bi imel tudi sam takega, in tako se je začelo njegovo iskanje podobnega avta, ki je kasneje preraslo v strastno zbirateljstvo. V svoji zbirki ima ta čas 19 starodobnikov, saj se nekaterih po nekaj letih vožnje naveliča in zamenja za nove. Kar nekaj pa je tudi takih, ki ne bodo šli od hiše, poudarja Matjaž Kavčič. Med njimi je seveda njegov prvi starodobnik, s katerim se je pravzaprav vse začelo, to je lomax, ki ga je prvič registriral leta 1999.

Njegovo navdušenje nad starodobniki sega dvajset let nazaj, ko je med dopustom na Cresu njegovo pozornost pritegnil avto, za katerega se je izkazalo, da je kopija MG. »Bil je slonokoščene barve, lastnik pa je bil neki Italijan. Takrat so me ti avtomobili začeli zanimati,« je priznal in dodal, da je takoj po vrnitvi domov začel iskati podoben avto, a je ugotovil, da ga je zelo težko dobiti. Zato se je za začetek zadovoljil z lomaxom, na katerega je naletel povsem po naključju v Šiški. »Avto je bil zapuščen, zato sem naredil vse, da bi našel njegovega lastnika, kar mi je tudi uspelo. Ta avto je še danes pri hiši in ni naprodaj,« odločno zatrdi in doda, da je pravzaprav težko oceniti, koliko je sploh vreden, tudi zaradi številnih zanimivih detajlov, ki ga delajo še bolj posebnega. Pri tem s prsti narahlo poboža leseno obrobo na vrhu vrat.

Tako kot vse druge avtomobile, ki so mu sledili, je tudi tega obnovil povsem sam. Lomax je bil namreč šele začetek, misel na MG pa mu še vedno ni dala miru, zato ga ni nehal iskati in kmalu se mu je nasmehnila sreča. »Najprej sem bil zadovoljen s kopijo, potem pa sem jih tudi po več naenkrat naročal iz Anglije,« je pojasnil Kavčič. Uredil si je delavnico in garažo, v kateri hrani svoje jeklene lepotce. Za pravo atrakcijo se je izkazal tudi dostop do garaže, in sicer po tirni vzpenjači, ki jo je seveda prav tako postavil povsem sam. Za prevoz po tirih mu služi stara kabina z žičnice na Krvavcu. »To sem naredil, še preden so uredili vzpenjačo na Ljubljanski grad,« se pohvali, čeprav sicer meni, da to ni nič posebnega. »Dostop do garaže je precej strm in bi bile zlasti pozimi stopnice precej nevarne,« se mu zdi nekako samoumevno prevažati se po tirih pred lastno hišo.

Ker se je glas, da se spozna na stare avtomobile, že razširil, ga marsikdo prosi, da bi mu pomagal pri popravilu in obnovi. »A še svojih ne uspem sproti urejati,« je priznal. Ta čas ima pred hišo v delu še en MG. »Lani sem dokončal tri avtomobile, a je bilo pri dveh treba urediti samo kakšne malenkosti, kot recimo elektriko ali notranjost.« Za Austen Haley 3000 pa je porabil kar dve leti, da ga je sestavil skupaj. »Dobil sem ga iz Francije v zabojčkih, saj je bil popolnoma razstavljen. Zanj sem odštel 18 tisoč evrov in marsikdo se mi je takrat posmehoval, ko je to videl. Zdaj bi ga pa številni radi kupili, a to je še eden od avtomobilov, ki ga ne dam za nobeno ceno.« Kot pravi, bi sicer ta čas zanj lahko iztržil tudi do 90 tisoč evrov. Še en avto, ki prav tako ni naprodaj, je Triumph GT6. »Samo 735 takih je bilo narejenih,« pove s ponosom in doda, da zdaj išče še enega triumpha, in sicer TR3, ali pa morgana, kupuje pa tudi »Bondov« avto Volvo 5800.Že kmalu po nakupu prvega starodobnika se je začel udeleževati tudi dirk po Sloveniji in v tujini. »Že pri lomaxu, če sem ga hotel zavarovati, sem se moral včlaniti v enega od klubov starodobnikov. Zdaj že drugo leto tekmujem za klub Avto kareta iz Tolmina.« Nikoli pa ne bo pozabil svoje prve dirke leta 2002, ko so ga po zadnji tekmi diskvalificirali, ker ni vedel, da ne sme nastopiti, če je avto kopija. »A takrat sem prevozil že šest ali sedem dirk, zato sem zahteval, naj mi priznajo rezultat ali pa povrnejo startnine in druge stroške. Sam predsednik Zveze klubov starodobnih vozil Slovenije me je nato poklical, če bom prišel na podelitev, saj so zame pripravili poseben pokal za sodelovanje na vseh tekmovalnih dneh,« se z nasmeškom spomni svoje »zmage«. Tudi sicer, prizna, je na tekmah navajen zmagovati. »Zgodilo se je že, da sem tekmo odpeljal tudi z eno samo kazensko točko,« ne skriva ponosa.

S svojim navdušenjem nad starodobniki je »zastrupil« vso družino, smeje prizna. Prav zdaj preureja minija za vnukinjo, ki ji ga bo podaril za 18. rojstni dan. Njegov vnuk Ožbej, ki obiskuje šele prvi razred osnovne šole, pa že tekmuje v motokrosu, še pono­sno pristavi.