Odločili so se za selitev v Avstrijo

»Še šest mesecev nazaj sem bila 'tista s Hruš'ce' ... sedaj sem v Avstriji ...« Takole pravi Brigita Bratkovič Stankić, Jeseničanka, ki je z družino, možem Robertom in hčerkama Bianco in Ruby, pred nekaj meseci pogumno obrnila nov list v življenju in se – najbrž za stalno – preselila v Avstrijo.

Jesenice – Kot pravi Brigita Bratkovič Stankić, je pri obeh z možem Robertom že dolgo tlela želja, da bi poskusila v Avstriji. V želji po boljšem jutri, po boljši prihodnosti za hčerki. In lani za novo leto sta se odločila; bilo je, kot pravi, neke vrste novoletna zaobljuba. Mož, ki je po izobrazbi gradbeni inženir, je takoj po novem letu začel pisati prošnje za službo v Avstriji, marca je že delal ...

"In sva presekala ... Če ne bi sedaj, najbrž ne bi nikoli. Če ne drugega, sva vzor otrokom, da si moraš upati. Nekoč sem nekje prebrala, da je najbolj žalostna beseda v življenju mala besedica če. Če ne bi poskusil, če ne bi živel ... Kdo ve, kako bi bilo," pogumno odločitev opisuje 36-letna Brigita.

Začeli so čisto od začetka. V Avstriji niso poznali nikogar, bili so brez vez in poznanstev. "Se je pa mož odločil že prej, kam bo pošiljal prošnje, saj si je želel delati v točno določenem podjetju. Karte so se poklopile in usoda je bila na najini strani, dobil je službo."

Na začetku je bilo kar veliko papirologije, urejanja dokumentov ... "Pa vendar, toliko prijaznosti, kolikor so je pokazali vsi ti ljudje na drugi strani okenca, si nisva mogla niti predstavljati. Prijaznost, ažurnost, odgovarjanje na elektronska poročila ..." opisuje odnos avstrijskih uradnikov Brigita.

Dom so našli v manjšem kraju med Salzburgom in Linzem. "Nisva želela živeti nekje v mestnem vrvežu, sredi betona. In imela sva srečo, da se nama je z najinimi željami izšlo. Živimo na večji vasi, s svojo šolo, vrtcem, občino. Okoli nas je neokrnjena narava, gozd, polja in travniki. Velikokrat pri jutranji kavi vidiš srne, kako se pasejo na travniku. Otroci gredo v šolo peš, zdravnik je čez cesto, vsakdo vsakogar pozdravi, lepo je. Hotela sva biti odmaknjena od mesta, pa vendar blizu vsega. Do mesta in bolnišnice, fakultet, velikih trgovskih centrov in ostalega mestnega dogajanja imamo deset kilometrov."

Mlajša, petletna hčerka Ruby hodi v vrtec, starejša, desetletna Bianca, pa v peti razred osnovne šole. Nobena od njiju ni znala niti besedice nemško, a v manj kot pol leta sta se lepo navadili na novo okolje. Zlasti starejša se je, kot opaža Brigita, odlično znašla, saj so jo v šoli sprejeli zares lepo. Malce težje je bilo za mlajšo hčerko, ki na začetku ni mogla dojeti, da je v vrtcu nihče ne razume, pa tudi ona njih ne. A z veliko pogovarjanja in motiviranja so uspeli, da gre danes zelo rada v vrtec, da je tam našla prijateljčke in da vsak dan bolj "žlobudra" po nemško, pravi Brigita, ki je bila doslej doma, po novem letu pa si namerava tudi ona poiskati delo, vsaj za polovičen delovni čas.

In kaj je bilo najtežje zanjo? "V Sloveniji sem rojena. In to bo vedno moja prva prava domovina. Seveda pogrešam starše, prijatelje, svojo staro službo. Pogrešam slovensko besedo, tukaj smo edini 'tujci'. A nismo tako hudo daleč, da se ne bi obiskovali, videli. Človek raste celo življenje. In se uči. In v svoje življenje spušča nove ljudi in dogodke. Tako bogati sebe in druge. In tako bomo tudi mi bolj bogati, moji otroci bodo imeli večjo možnost izbire. Spremembe so vedno pozitivne, če jih tako vzameš," je optimistična Brigita.