Očim

Spomini, ki mrcvarijo dušo, 1. del

Kolikokrat se v vsakdanu, ko se več kot toliko nimamo časa ukvarjati sami s seboj, spopadamo z vprašanjem, kako pomembni so spomini, ki jih nosimo v srcu? Kako vplivajo na naše odločitve, razmišljanja, za naše odnose do sebe, okolja, družine? Renata velikokrat sanja ledene rože, ki so nekoč, ko je bila še otrok, vsako zimo zakrile okenske šipe.

»Tisti malo starejši se bodo spominjali, da so bila stanovanja nekoč neizolirana, spalnice pa ledeno mrzle. Ko sem legla pod odejo, se nisem in nisem mogla ogreti. Drgetala sem in zobje so mi šklepetali od mraza. Potem pride spat še mama. Tudi njo zebe. Zelo zebe. Nekaj časa me posluša, in četudi iz sebe ne spravim glasu, ve, da se ne more ogreti. Vstane, pride do mene in me odnese v veliko posteljo. K sebi. Četudi sem se mame bala, vseeno dovolim, da me objame in stisne k sebi,« opisuje enega od teh spominov Renata.

Priložnosti, da bi jo mama objemala, ni bilo več veliko. Zdi se, kot bi se ledene rože z okna preselile v njeno srce. Dedek je bil drugačen. Na obiske je prihajal le trikrat ali štirikrat letno. Če je le mogel, ji je umival lase in jih potem tudi razčesal. Odrasli so se med seboj pogovarjali nemško, ker niso želeli, da bi jih Renata razumela. Vseeno je iz naključno izrečenih besed v slovenščini razbrala marsikaj. Med drugim tudi to, da je bil ded v zaporu. Med vojno ni prisluhnil željam neke ženske, ki ga je prosila, da posreduje pri Nemcih, naj izpustijo njenega moža. Ded je zelo dobro govoril nemško, prepričana je bila, da bi mu zato prisluhnili. Po vojni so ga obsodili tudi za smrt nekega partizana. Renatina oma je bila po rodu Avstrijka, ki je zelo slabo govorila slovensko. Bila pa je dobra in zelo prijazna gospa.

»Takrat smo živeli v dvosobnem kletnem stanovanju, v katerega je redkokdaj posijalo sonce. Lastnik hiše je bil mestni čevljar, ki smo ga videli le sem in tja. Bolj smo se družili z Bico, njegovo ženo, in njunim vnukom, s katerim sem se pogosto tudi igrala. Lahko rečem, da je bila Bica najpomembnejša oseba mojega otroštva. Nikoli je nisem videla slabe volje, in ko sem prišla na obisk, se je do mene obnašala, kot bi bila njen otrok. Učila nas je peti narodne pesmi, risala nam je različne risbice, peljala nas je tudi v cerkev in poskrbela, da smo vsi brez izjeme dobili svete zakramente. Najlepše pa mi je bilo, ko me je vzela v naročje in mi pripovedovala pravljice. Zmeraj je bila toplo zavetje, kamor sem se zatekla, ko sta se doma oma in mama na ves glas prepirali. Oma je po navadi zlezla vase, mama pa je kričala nanjo. Morda se je to dogajalo zato, ker je bila mama tista, ki je hodila v službo in nas preživljala? Sorodnikov nisem poznala. Le sem in tja je mamin brat iz Nemčije poslal kakšen paket. V njih se je zmeraj našla igrača tudi zame. Žal je bila moja le kratek čas. Potem so mi jo vzeli in jo zamenjali za hrano. Nekoč mi je mama iztrgala iz rok tudi edino punčko, ki sem jo imela. Naredila pa mi jo je Bica. Ko le nisem nehala jokati, me je skupaj z drugimi otroki peljala v slaščičarno. V času mojega otroštva se mi je zdela kot kraj iz pravljice. Za pet dinarjev smo lahko kupili pest bombonov. Spominjam se, da mi je mama, da bi me potolažila, kupila neko pecivo, ki pa ga nisem marala. Odrinila sem ga od sebe, nakar je po nesreči krožnik padel na tla. Ozmerjala me je, da sem nehvaležnica in hudobnica. Sklonila sem glavo in gledala v tla. Besede, ki sem jih slišala, so tako pogosto padale po meni, da jih nisem več niti čutila. Nekaj nezaslišanega se je zgodilo malo kasneje. V sosednjem kraju je živela neka sorodnica. Ne vem, kaj me je pičilo, odločila sem se, da jo obiščem. Vedela sem, da je tam blizu frizerski salon. Na vsak način sem si želela ostriči kite, pa so mi doma zmeraj branili. Ni bilo hujšega, kot moji kratki lasje, ko sem se pojavila na pragu! Mama je vila roke in na ves glas razlagala, kako nehvaležen in hudoben otrok sem! Moram reči, da so mi ti na videz sicer drobni upori prinašali nemalo veselja. Sicer z veliko grenkobe, a vendarle.«

Renata je moškega, ki je prihajal v hišo na skrivaj, imela za očeta. Sicer so ljudje po vasi šepetali, da ta moški ni njen pravi oče, a se na to ni ozirala. Sem in tja ji je prinesel celo zvezke za v šolo. Nekoč jo je naložil v prikolico motorja in jo peljal po vasi. Bila je nadvse ponosna, predvsem pa zato, da so vsi videli, da ima tudi ona očeta.

Potem pa so prišli črni časi. Ko je končala prvi razred, so se preselili v bližino Ljubljane. Ni ji bilo lahko. Imela je zelo izrazit dialekt, zaradi tega so jo novi sošolci zasmehovali in se iz nje norčevali.

»Bila sem v četrtem razredu, ko je v naše življenje vstopil tujec. Moški. Časi poznih petdesetih let so bili zelo drugačni od današnjih. Takrat je veljalo, da je moški, ki je prevzel skrb nad žensko z otrokom, ki ni bil njegov, naredil 'častno dejanje'. V stanovanju je takoj nastopil kot edina oblast. Omo sta z mamo odselila drugam. Mama pa je klečeplazila pred njim in mu pela hvalospeve. Sploh ni opazila, kako ošabno se je obnašal, in vse, kar smo imeli, si je takoj prisvojil, kot bi bilo njegovo. Zahteval je tudi brezpogojno poslušnost. Pred ljudmi je kazal prijazen obraz, a za to, kar se je dogajalo doma, ni vedel nihče. Uvedel je prav poseben obred. Ko se je vrnil iz službe, me je poljubil, in to tako, da so ga videli tudi drugi ljudje. Češ, poglejte me, kako sem dober očim temu dekletu! Kakor hitro so se zaprla vhodna vrata, mi ni prizanašal z žalitvami. Kako raniti drugega človeka je neskončno dobro obvladal. Imel je bogate izkušnje … Mama je kljub temu zahtevala, da ga kličem oče. Bilo mi je, kot bi mi iz prsi odtrgala pol srca. Strašno me je bolelo, še bolj me je prizadelo potem, ko sta mi odvzela očetov priimek in ga nadomestila z očimovim. Ko sem mami nekoč omenila, da se ga na smrt bojim, zlasti takrat, ko je prihajal k meni, ko sem bila že v postelji, je dejala, da je to 'normalno, da se to vsem in povsod dogaja'. Ko svojih besed ni mogla podkrepiti drugače, me je ponovno zmerjala z nehvaležnico. Uprla sem se ji – ne vem več, od kod sem zbrala toliko moči, saj sem bila še otrok – da nočem očimovih hinavskih poljubov, prav tako pa tudi nočem več likati njegovih hlač. Žalostno, a ko so prihajali njegovi prijatelji, so vsi skupaj o meni govorili kot o služkinji …«

V teh črnih in zelo težkih časih je Renati uspelo končati gimnazijo in se vpisati na fakulteto. Mama in očim sta se medtem poročila. Na poroko ni bil povabljen nihče od domačih.

»Za mamin poročni prstan sem morala žrtvovati uhane, ki mi jih je podarila krstna botra. Kasneje je mama trdila, da takšnih uhanov sploh imela nisem. Da si izmišljujem. Potem pa sem ji pokazala fotografijo, na kateri so se dobro videli …«

Obdobje, ki je sledilo, Renata poimenuje »zeleno-sluzasto obdobje«.

(Nadaljevanje prihodnjič)