Spomini hčerke Ernestine na očeta Franceta

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 14. februar 2017 / 18:28

Prešernova hči Ernestina Jelovšek je v letih 1875–1876 v nemščini napisala svoje spomine (Erinnerungen an Dr. Franz Prešern). V slovenskem prevodu so prvič izšli leta 1903. Iz njih navajamo nekaj odlomkov …

Prešeren je imel z Ano tri otroke. Prva je bila hči Rezka, rojena 15. oktobra 1839, umrla maja 1840. Druga je bila Ernestina (1842–1917), ki je po smrti obeh staršev napisala spomine in jo tu navajamo. Tretji je bil sin France Jelovšek, rojen 18. septembra 1845, lepi svetlolasi deček, materin ljubljenček, umrl za grižo 17. avgusta 1855. Janez Trdina je pripovedoval, da ga je podpiral sam oče naroda, dr. Janez Bleiweis, kako je hodil v šolo in znal že v osmem letu vse poezije svojega očeta na pamet. Pesnik sam pa je mislil, da ta otrok sploh ni bil njegov. Ernestina piše: »Ko je dečka prvič videl, tlesknil je z rokami in vzkliknil 'Kakšen je pa ta?' Kajti komaj je Francelj shodil, mu je mati že naredila hlače; tudi se je morda očetu zdelo čudno, ker je bil deček plavolas – dasi jih je bilo baje več v njegovi rodovini plavolasih. Moj bratec je bil lep otrok, svetlih las, prijaznih rujavih oči, ljubezniv in prikupljiv – v živem nasprotju z menoj ...«

Zadnja leta in smrt v Kranju

Prešeren se je v Kranj preselil v začetku jeseni 1946 in prvič v življenju nastopil službo samostojnega odvetnika. »Koncem septembra ali prve dni oktobra l. 1846. je Prešeren ostavil Ljubljano ter se naselil v Kranju kot okrajni odvetnik. Do začetka l. 1848. mu je šlo najbrže prav dobro, kajti poplačal je več sto goldinarjev dolga, katere si je bil izposodil za selitev in razne takse. Tudi moji materi je poslal včasi še kaj posebej. Tako n. pr. l. 1847. za Miklavža pet goldinarjev: z izrecnim naročilom, da mora za ves denar nakupiti daru za nas. Nekolikokrat nas je tudi prišel obiskat in se vselej poslovil z obljubo, da v kratkem pride po svojo 'malo kuharico'.«

In potem je prišlo pesnikovo predzadnje leto in v njem slutnja bližnje smrti. »Leta 1848. mu že najbrže ni bilo tako dobro, ker ga dolgo ni bilo. Prišel je šele meseca septembra, ko je pripeljal Rudolfa Smoleta na vojaški nabor; tedaj je obiskal tudi nas. In že takrat si je bil denar za nas sposodil pri svoji teti. Moja mati ga je videla skozi okno in se zelo prestrašila, ker se je bil tako spremenil ... Ko je vstopil v sobo, sem mu poljubila roko, ravno take tudi moj bratec; vsakemu je podaril srebrno dvajsetico – to je bil zadnji dar iz očetove roke ...

Prisedel je k materi, ki je šivala. Očitala mu je, da tako redko prihaja, in videti je, kakor bi bil na nas vse pozabil. Žalosten odgovori: 'Nisem vas pozabil ne, toda bolje je, da ne prihajam prepogosto. Ne veš, kako osamljen sem tam gori; ti imaš vsaj otroke, jaz pa prav ničesar! Kadar začuješ mrtvaški zvonček, moli z otroki za-me!' Moja mati ga je vprašala, čemu ji to pravi, saj do Ljubljane se ne bode čul mrtvaški zvonček. Ko ji je dal roko v slovo, ga je vprašala, kdaj zopet pride; in odgovoril ji je: 'Moja ženka, bo smrt grenka!' Bil je zadnjič pri nas. Poslej tudi ni poslal nič več denarja. Enkrat je bila pri njem moja stara mati; dal ji je pet goldinarjev, ni imel več. Kasneje je bila moja mati pri njem: 'Ta-le tolar imam,' je rekel, 'potreboval bi ga za kolke, pa ga dam tebi.' 'Le imej ga!'«

V ta jesenski čas 1848 sodi tudi domnevni poskus samomora. »Bilo je menda koncem oktobra, ko se je sklenil usmrtiti – sam Bog ga je obvaroval te grozne nesreče! V kuhinji Maierjeve gostilne se je z ovratnico skusil obesiti. Na srečo je prišla o pravem času gostilničarka ter ga rešila. Odvedli so ga domov. Poslej ni šel več iz hiše, ker je bil bolan, in je tudi bolezen najbrže največ pripomogla do tega nesrečnega sklepa. Vse to je pravil Kastelic moji materi, in jaz sem čula vse to, ko sta se pogovarjali mati in babica meneč, da se igram. Drugače mi morda mati ne bi bila povedala tega. Meseca novembra ga je obiskal Kastelic. Rekel mu je, da ne more ven, ker ima otekle noge; tudi spati ne more, zato dela noč in dan. Meseca decembra je že ležal; zdravniki so obupali nad njim, samo on je še pričakoval zdravja.«

Zadnji obisk družine pri očetu

Sledi zadnji obisk ljubljanske družine pri kranjskem očetu. »Moji materi je nekdo nasvetoval, naj skrbi, da nas pripozna. Toda bolj iz ozirov na njegovo bližnjo smrt nas je peljala mati v Kranj očeta obiskat. Z nami je šla tudi neka materina teta. Najprej smo šli k dekanu Dagarinu. Rekel je: 'Ker me dr. Prešeren še ni dal poklicati, ga še nisem obiskal; tudi ne vem, če me sploh pokliče.' K očetu nas je peljala teta, medtem ko je imela mati – ne vem že kak opravek – pri okrajnem sodišču. Ko smo prišli s teto v očetovo stanovanje, nas njegova sestra Katra ni pustila k njemu rekoč: 'Zdaj ga pa vzemite, pa ga v grob nesite!' Ko ji je teta nekaj tečnih povedala, hotela nas je pa kar snesti; toda moj bratec se je skril za teto in jaz sem se obrnila v stran. Medtem je bil moj oče zaslišal besedičenje in resnico sluteč poslal ven Rudolfa Smoleta gledat, kaj je. Precej nato nas je pozval k sebi. V prednji sobi je stala surova pisalna miza, in ravno taka omara za spise; v predalu spodaj pa je ležalo par še blatnih škornjev. V drugi sobi je bila postelja, omara s predali, na kateri je stala ura, miza s papirjem in pisalnim orodjem – kajti Smole je pisal, kar mu je oče narekoval. Še nekaj stolov je spopolnjevalo ono pohištvo, katero je imel Prešeren že v Ljubljani.«

Nato zagledajo še očeta. »Na postelji je ležal moj oče. Pri njem sta bila dva krepka kmeta. Starejši je bil njegov svak Janez Vovk, za mlajšega pa ne vem, kdo je bil. Prišla sta ga bila prevzdigavat, ker ga sestra sama ni mogla. Hotela sva mu poljubiti roko, česar pa ni dovolil, ker mu je solzila že sokrvica iz kože. S teto se je pogovarjal o svoji bolezni; imel je še vedno upanje, da kmalu ozdravi. Moj štiriletni bratec se je zelo temeljito zanimal za omaro, jaz pa sem stopila k vratom nasproti postelje, da sem mogla zreti očetu v obraz, ter jokala. Videla sem, da je moj 'dragi papa' bolan, in mislila, da je hud na-me, ker si ni dal poljubiti roke. O smrti pa še nisem imela pojma. 'Tinka, le jokaj za svojega dobrega papa, ki tako lepo skrbi za-te!' Te besede je izgovorila za menoj moja mati, ki je bila ravnokar vstopila. 'Kdo pa skrbi za njo, če ne jaz?!' je donelo s postelje nazaj. Tukaj mi je pripomniti, da sem napisala dogodke tega nepozabnega dne iz lastnega spomina, le nekaj malega je spopolnila moja mati, ko sem jo na to opozorila čez šestindvajset let. Pa s tem dnem še nisem pri kraju! Mati je stopila k postelji in on ji je prijazno pomolil roko. Potlej je dal kmetoma znamenje z roko, naj gresta ven, kar sta le nerada in obotavljaje se storila. In še-le potem je govoril z mojo materjo. Rahlo ji je očital, da je z nama prišla v takem snegu in mrazu. Kmalu okreva in ozdravi, potem tudi naredi vse; za vse slučaje pa ve, kaj je njegova dolžnost. Ravno ko mu je dejala, da naju pusti pri njem, ker naju ne more rediti, je vstopila njegova sestra Katra, ki je imela navado, da je planila iz jedne skrajnosti v drugo. Precej je bila zadovoljna s predlogom rekoč: 'Le jih pustite, jaz imam otroke rada!' Ko pa jo je kmalu potem teta spomnila, naj odreže vsakemu kosec kruha, je dejala: 'Ga nimamo sami nič!' Moj oče je globoko vzdihnil, in tako smo se poslovili.«

To je bilo zadnje srečanje Ane in otrok z očetom. »Kmalu potem so ga imeli operirati in poklical je Dagarina. Poslej je dekan Dagarin večkrat jako spoštljivo pisal moji materi ter ji poročal, kako gre očetu. Od očeta smo šli v gostilno 'K stari pošti' na kosilo. Gostilničar Mayer je prišel takoj k nam ter nas vprašal. 'Kaj ne, to sta Prešernova otroka?' Ko mu je mati pritrdila, je nadaljeval: 'Precej sem bil uganil; seveda, še zelo majhna sta. Gospod doktor mi je večkrat dejal: 'V Ljubljani imam dvoje otrok, ko bi bila le nekoliko večja, in moja sestra ne tako odurna, precej bi ju vzel k sebi. Deklica bi lahko kmalu hodila v šolo, poučeval bi jo sam. Imel bi vsaj razvedrilo in ne bi bil tako sam.' Pripovedoval je tudi, da bi si bil lahko prislužil mnogo več, ko bi bil sprejel vsako tožbo. Tudi je bil preveč dobrih rok, da bi si bil kaj prihranil. Če je imel dve suknji ali dva para čevljev, in je srečal reveža, precej ga je oblekel ali obul. Tako gostilničar Mayer o mojem očetu.«

Umrl je zjutraj in že po nekaj urah so za to izvedeli tudi v Ljubljani. »Dne 8. februarja l. 1849. ob desetih pred poludnem oglasili so se mrtvaški zvonovi s stolpov ljubljanskih cerkva, da je umrl dr. Prešeren ... Ko je poslanec iz Kranja s pismom dekana Dagarina v roki prestopil prag skromne sobice, kjer je ždela še mlada ženska pri svojem napornem delu, in se je igralo dvoje ničesar hudega slutečih otrok, je smrtno prebledela. 'Dr. Prešeren je pripoznal svoje otroke in mirno umrl,' glasil se je konec tega pisma ...«

Ernestina navede tudi očetovo oporoko. »Mogoče bo komu, ki bo v poznejših letih prebiral tole knjigo, dobrodošlo, če bo poznal 'poslednjo voljo' Prešernovo. Naj tu sledi. Sodni spis se glasi: 'Dne 6. februarja 1849 je dr. France Prešeren v prisotnosti prič Matevža Mayerja, Antona Ahčina in Valentina Čimžerja napravil ustno poslednjo voljo, ki je protokolirana dne 15. februarja 1849, številka 9651 pod ./. pri c. k. okrajnem sodišču v Kranju.' V tem naročilu je dobesedno odredil tole: 'Ker me neka oseba neprenehoma nadleguje, naj bi napravil poslednjo voljo, določam torej: premoženja tako in tako nimam, če bi ga pa vendarle kaj ostalo, ga naj podedujeta oba otroka, ki ju imam z neko Jelovškovo v Ljubljani. Sobno opravo in posteljno perilo zapuščam svoji sestri, ki je živela pri meni, namreč Katarini Prešernovi, drugi moji sorojenci pa nimajo nobene pravice do moje zapuščine.' Dodal je še: 'Tudi moja zlata žepna ura naj bo last tistih dveh otrok Jelovškove.' Ko je dr. Prešeren še ponovil, da je to njegova poslednja volja, je pristavil: 'Če bi se pa pozneje domislil česa drugega, bom spet poslal po vas.'«

Pri očetu naroda

Da bi uveljavila Prešernovo poslednjo voljo, se je Ana Jelovšek obrnila na poznejšega »očeta naroda«, ki pa je bil že takrat zelo veljaven mož. »Potem ko smo ga obiskali v Kranju, je prišel nekega dne M. Kastelic k nam. Nasvetoval je moji materi, naj gre k dr. Bleiweisu. Ta ima namreč od 'Slovenskega društva' za očeta 100 goldinarjev – baron Cojz je bil dal sam 50 gld. Bolniku pa se poreče, da se je razprodalo toliko izvodov njegovih 'Poezij'. Zato denar izroči založnik Blaznik, ker se je bati, da bi Prešeren podpore ne sprejel. Moja mati je torej šla k dr. Bleiweisu, ter vzela naju oba s seboj. Dr. Bleiweis je zelo natančno povpraševal po razmerah, o katerih pa je bil zelo dobro poučen. Končno je obžaloval, da ni prišla prej: 'kajti sedaj je denar že odposlan. Materi je bilo prav, če dobi bolnik vse, čeprav je tudi sama zelo potrebna, ker ga najbrže jako potrebuje. 'E, kaj,' vzkliknil je dr. Bleiweis, 'vendar bi bilo bolje, da bi bili vi kaj dobili za otroke, kakor pa da to zapije njegova sestra!' Ko je mati Kastelicu pokazala Dagarinovo pismo, v katerem ji naznanja, da nas je Prešeren pripoznal, je vzkliknil skoro obupno: 'To je storil?!' Sestavil ji je tudi prošnjo, da se nam postavi varuh, samo prepisala naj bi jo, ker noče, da bi pri deželnem sodišču poznali njegovo pisavo.«

»Kastelic jo je tudi vprašal, če je zapustil kaj literarnih del, 'ker v Kranju itak ni delal mnogo.' Med očetovo boleznijo pa je bil ravno Kastelic največkrat pri njem. Po očetovi smrti je nekoč moja mati omenila dr. Bleiweisu, da nas je hotela očetova sestra pridržati v Kranju, česar pa on ni dovolil, temveč jo pozval, naj nas vzame s seboj. 'Otrok bi že nikdar ne dala na kmete,' je pristavila. 'Zakaj pa ne,' je vzkliknil dr. Bleiweis. 'Ali ne bi bilo dobro za otroke? Mar menite, da je sramotno biti kmet?' 'Tega pač ne mislim, gospod doktor,' je odgovorila mati, 'ali otroci so mestni; in tudi kmet pošilja svoje otroke v mesto, da se nauče kaj koristnega, kmečki otrok pa postane hlapec ali dekla svojega premožnejšega soseda.'«

Do tu Prešernova hči predvsem poroča, kar je izvedela od matere in iz lastne izkušnje. V nadaljevanju skuša o teh rečeh tudi razmišljati. Navedimo za konec samo nekaj odstavkov iz daljših zapisov. »Čitatelju te knjige se bode morda zdelo, da skušam kazati svojega očeta v milejši luči, kakor pa je bil v resnici, toda jaz tega ne verjamem, ker si prizadevam biti kolikor mogoče objektivna. Pač pa piše te vrstice roka hčere, ki želi, da bi tudi drugi spoznali njenega ljubljenega, dobrega očeta. Roka ljubeče hčere je, ki riše in slika očetovo podobo, saj je ljubezen sonce življenja. Kakor stori solnčni žarek tudi najtemnejši kotiček prijazen, tako poveliča tudi ljubezen napake; in kjer drugi obsojajo, skuša ljubezen oproščati. Prizadevala sem si tudi, vedno najti vzroke, zakaj je moj oče ravnal tako in ne drugače. Pravzaprav bi imela le malo pripomniti tem mojim „Spominom“ pa tudi mnogo, če bi ga hotela pokazati takšnega, kakor ga poznam jaz. Komur torej stvar ugaja, naj gre za menoj! Ko bi bila moški, in bi se bila izpolnila ta očetova želja, ki jo je imel pred mojim rojstvom — bi se tudi jaz uvrstila med boritelje za narodno blaginjo. Pričela bi tam, kjer je bil prenehal moj oče utrujen in ves obupan. Tam, pravim, kjer je moj oče preminul potrt in pobit ...

Če bi si bila jaz postavila nalog delovati za svoj narod, ne bi hotela nikakor imeti svoje lastne družine. Kajti mož, ki si je stavil nalogo kazati svojemu narodu pot do prosvete, mora biti nedotakljiv v deželi, kjer gospodujejo duhovniki in egoisti. Da človek preveč ne občuti revščine, mora biti pred vsem sam. Nihče ne sme biti odvisen od njegove blaginje ali nesreče, kajti sicer ni več prost in svoboden mož. Kdor pa hoče kaj doseči, zlasti pri nas na Kranjskem, moral bi imeti bosanske čednosti, in še vedno bi se kaj slabega – za silo izmišljenega – govorilo o njem. Tudi pohvale ali priznanja naj pri nas nihče ne pričakuje, dokler živi dr. Bleiweis. Kras je premajhen, da bi se izklesalo podnožje, kamor bi postavili Kranjci kip svojega 'očeta'. – Jako dvomljivo je tudi, če bi se pa sploh dobil primeren kamen ali dovolj dragocena kovina za tak spomenik! In vsi Kranjci skupaj ne zmorejo tega, da bi primerno nagradili njegove zasluge, ki si jih je pridobil za nje. Sploh pa, tudi zanj pride nepristran mož-sodnik, ki presodi, če res odtehtajo njegove zasluge to, kar je velikega, dobrega in resničnega preprečil in onemogočil ...«

(Vir: Ernestina Jelovšek, Spomini na Prešerna, 1903. Dostopni so tudi na spletu: https://sl.wikisource.org/wiki/Spomini_na_Prešerna.)