Resnica o petdesetih talcih v Škofji Loki, 7. februar 1944

V Loških razgledih (LR) 31/ 1984 je bil ob 40-letnici streljanja talcev v Škofji Loki objavljen prispevek o streljanju 50 talcev. Ko ga je kmalu po izidu prebral moj mož, Tone Bozovičar, mi je rekel, da to, kar piše, ni resnično. K temu prispevku sem takrat v LR dopisala resnico, kot mi jo je takrat povedal moj mož.

Ob mednarodnem znanstvenem posvetu Človekove pravice in svoboščine – ZA VSE ČASE!, ki je bil organiziran v Škofji Loki 7. in 8. decembra 2016, sem se ob poslušanju referata o petdesetih talcih odločila, da še enkrat zapišem to, kar mi je kot očividec zaupal moj mož Tone Bozovičar, in pošiljam prispevek za objavo v Loških razgledih.

Tone Bozovičar je bil rojen leta 1927 v Stari Loki, od leta 1931 pa je z očetom in mamo živel v hiši nad cesto nasproti Gostilne Plevna. Tudi v času, ko je divjala vojna, je šel večkrat obiskat svojo staro mamo v Staro Loko. Tako je tudi v začetku februarja leta 1944 proti večeru s kolesom odšel proti Stari Loki. Ko je prišel do Balanta, je tam zagledal Lojzeta Kovačiča - Gaja, dvajsetletnega mladeniča, ki ni bil Škofjeločan, pač pa je delal v škofjeloški klavnici. Poznala sta se, pa ga vpraša, kaj tam dela, saj je vedel, da je Gaj v partizanih. Tiho bodi, mu je rekel. K Ogrinu (danes Kapucinski trg 11) sem prišel ostrič neko dekle, pa je ni doma. Vsako dekle, za katero so partizani zvedeli, da se druži z nemškim vojakom, so na balin ostrigli. Skupaj sta odšla v smeri proti Fari. Ko sta prišla do pekarije Grošelj (danes Optika Maretič), mu je Gaj spet rekel, počakaj, da vidim, ali je pek doma. Lastnika pekarne so imeli za nemškega simpatizerja. Ni ga bilo v pekariji. Ko sta šla skupaj naprej po Stari Loki, je iz hiše, kjer je bil doma krojač Repovž, stopil nemški vojak – purš. Čez roko je imel verjetno obešene zlikane hlače svojega oficirja. Ko ga Gaj zagleda, reče: »Ne ustraši se!« potegne pištolo in ustreli tega nemškega vojaka. Potem sta zbežala vsak na svojo stran. Pri »talepem znamenju« je stal Gosarjev Tone, ki je kasneje zgorel v Veštrskem mlinu, in vprašal, kaj se je zgodilo. Ko mu je moj mož Tone povedal za dogodek, je le še rekel: »Spet bo hudič …« Drugi dan je bila racija. Dva dni so se vršile hišne preiskave. Tudi pouka ni bilo. Doma smo z velikim strahom pričakovali najhujše. Do naše hiše niso prišli s preiskavo. Ko smo po dveh dneh ponovno lahko šli v šolo, je na šolsko dvorišče pripeljal tovornjak s spuščenimi stranicami, posut z vso krvavo žagovino. Otroci smo vsi hiteli k oknom gledat. Učiteljica se je nagnila čez mizo in v solzah rekla otrokom, naj gremo domov. Nekatere učenke so odšle proti fari in tam videle postreljene talce, ki so jih Nemci položili pred hišo, kjer je bil ustreljen njihov vojak. Jaz sem pohitela domov na Plac in hvala Bogu nisem videla te grozote.

Ko je bilo vojne konec, se je Gaj vrnil v Loko. Spet je delal v klavnici, kakor pred vojno. Naokrog se je vedno vozil z zapravljivčkom. Ko so leta 1945 na gradu zadrževali vrnjene domobrance, je Gaj vsak dan popoldan k nekdanji Muretovi domobranski postojanki odpeljal kakega domobranca, ga tam ustrelil in zagrebel v »šicgraben«. Ko so otroci drugi dan šli gledat, so videli slabo zakopane žrtve. To mi je povedala moja prijateljica in sošolka Pavla Šubic (Ocvirkova Pavla) iz Zminca.

Gajevo življenje po vojni res ni bilo lahko. Kadar je prišel v našo gostilno Pri Kajbitu in ga je nekdo malo bolj pogledal, je kar znorel. Čutil se je krivega. Med vojno heroj, po vojni pa so ga njegovi tovariši zapustili, imeli so dobre položaje, on pa je bil še vedno zaposlen v klavnici.

Nekega dne v letu 1958 je menda ženi napisal pismo. Zaposlena je bila v Šeširju na Spodnjem trgu. Ko je ob dveh popoldan zaslišala strel, je rekla: »To je on!« in stekla po klancu na Plac. Videla je svojega moža, ki se je tja pripeljal z zapravljivčkom in se sredi trga ustrelil. Jaz sem bila takrat zaposlena v Kroni in sem videla nesrečni Gajev konec.

Meri Bozovičar, Škofja Loka

Meri Bozovičar je rojena 1931 v Zmincu nad Škofjo Loko v družini, ki je imela v lasti Gostilno Pri Kajbitu (Pr' Kajbet). Po poroki s Tonetom Bozovičarjem se je preselila v hišo na današnji Partizanski cesti, kjer živi še danes. Je aktivna na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Škofji Loki, prostovoljka v Loškem muzeju in avtorica številnih prispevkov v Glasilu Društva upokojencev Škofja Loka Mi o sebi.