Enakost je naša skupna ideologija

Besedilo: Miha Kordiš, poslanec ZL
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. februar 2017 / 10:53

Delova anketa je sredi januarja pokazala, da 72 odstotkov ljudi podpira izdatnejši dvig minimalne plače, 45 odstotkov celo na več kot 700 evrov neto. Teden dni kasneje je anketa istega časopisa poročala, da ogromna večina podpira tudi progresivna vplačila v zdravstveno zavarovanje – kar 68 odstotkov. To največ pove o nas samih: slovenski državljani smo veliki zagovorniki socialne pravičnosti in enakosti.

Množični odzivi na pomoč ob naravnih katastrofah torej niso samo etični vzgibi posameznikov. Načelo solidarnosti se preliva tudi v politično zahtevo. Bogati in kapital naj za našo skupnost prispevajo več, delavski razredi pa manj.

Če ob tem upoštevamo še rezultate volitev, je izplen sila paradoksen. Celoten politični razred, od kvazilevice do trde desnice, deluje v nasprotju s tem načelom: sesuva javne sisteme, podeljuje davčna darila najbogatejšim, zateguje pa pas, socialo in davščine vsem ostalim. Kljub temu se še vedno drži razmeroma trdno v sedlu.

Gre za razkorak med podobo politike v javnosti in njenim delovanjem v praksi. En del razločka kaže pripisati preobračanju prozornosti na nastopaštvo namesto vsebine in na politične teme, ki to niso. Drugi del odpade na socialno čutečo masko strank kapitala, ki je, oprostite neposrednosti, navadna laž. Kakorkoli že obrnemo, pod črto med interesom političnega razreda in vrednostnim sistemom večine ljudi zeva ogromen prepad, kar mimogrede pojasni tudi padajočo volilno udeležbo.

Opisani proces nam pove še nekaj drugega. Slovenski državljani nismo razdeljeni, kot nas prepričuje politični razred. Kadarkoli smo soočeni z vprašanji elementarne socialne pravičnosti, očiščenimi dnevnopolitične navlake, se enakost izkaže kot naša univerzalna in skupna ideologija, ki smo ji globoko zapisani. Je tudi močnejša kot umetno stimuliran kulturni boj ali nacionalni šovinizem. Dotika se naših dnevnih potreb, zato je ideologije biznisa, propaganda gospodarske zbornice in njenih političnih podaljškov ne morejo kar izbrisati, čeprav si tega želijo. Zakaj se zahteva po enakosti torej ne izrazi in zakaj na vsakokratnih volitvah pri oddaji glasu šteje tako malo?

V javnosti politični razred krvavo medsebojno obračunava, navadno za oslovo senco. A to ni samo tekmovanje plenilskih omrežij za glasove. Je tudi praksa vzajemnosti med strankami kapitala in hkrati usluga njihovim prijateljem iz vrst velikega biznisa. Družno bijejo razredni boj proti delovnim ljudem: kolikor se sicer pulijo za glasove, toliko je na delu tudi njihov razredni interes, da ljudsko zahtevo po enakosti preslepijo. Vsaj za naslednja štiri leta, potem se vaja ponovi.

Naloga Združene levice je, da s to prakso političnega razreda preseka. Da je glas tistih, ki glasu nimajo, in da na vprašanje neenakosti kot najpomembnejše politično vprašanje odgovarja toliko časa, da ga tudi stranke kapitala ne morejo več obhajati in zamegljevati. V manjši meri smo to že dosegli, ko smo po letu in pol bitk dobesedno izsilili financiranje šolskih kosil za revne otroke. Uspelo nam je izključno zaradi množičnega pritiska javnosti, ki je ideološko vladavino ''politike kot po navadi'' skrhal in navsezadnje prisilil v kapitulacijo.

Sedaj smo odprli zahtevo za resnejši dvig minimalne plače. A tako kot je politični razred najprej z mize na hitro pometel otroška kosila, tako je storil tudi z dvigom minimalca. Snedel ga bo le, če ga neumorno oblegamo pod zastavo enakosti in socialne pravičnosti, kot to najbolje znamo: solidarno in skupaj.