Ekrani, ekrani, ekrani

Neverjetno, koliko jih je – televizija, računalniki, telefoni, tablice in še posebne napravice za igranje igric. Nihče pred 30 leti ne bi mogel napovedati takšne epidemije svetovnih razsežnosti. Nihče si ni predstavljal, da se bo lahko s svojimi sorodniki in prijatelji na drugem koncu sveta zastonj pogovarjal in se pri tem še gledal. In veliko dobrega smo dobili od teh škatel. Vendar vse le do trenutka, ko mi obvladujemo njih. Ko pa ekrani, ekrani, ekrani dobijo oblast nad nami, takrat smo mi na škodi.

Največjo škodo utrpijo otroci (recimo tja do 15. leta). Otrok preprosto ni zrel (ni razvojno opremljen), da bi buljil v ekrane. Predvsem majhni otroci potrebujejo veliko različnih dražljajev, ne le preko oči. Za njih je pomembno, da poslušajo, vohajo, tipajo in okušajo. Ne le gledajo nerealni svet. Še bolj pomembno je, da se veliko gibljejo in so na svežem zraku. Sedeti pred ekrani je preprosto zelo škodljivo za otroke. Na drugi strani nujno potrebujejo stik s starši. Otrok si želi biti z mamo in očetom. Ob njiju se oblikujejo zdravi možgani, kar ga bo spremljalo in zaznamovalo za celo življenje. Kadar otrok opazi, da staršema celo ustreza, da imata mir pred njim, ju bo ubogal in se umaknil pred ekrane. Bo pa istočasno začel izgubljati naravni stik z njima. Otrok se bo začel spraševati, zakaj ga starša odrivata. Kot da je z njim nekaj narobe (zaradi tega občutka se bo v odrasli dobi trudil in trudil dokazovati, da je uspešen in dober). In bo začel uživati v tistem, kar mu ostane – v ekranih. Na svojo škodo: vedno več je debelih otrok, odvisnosti od ekranov so nam že poznane, mnogim otrokom kronično primanjkuje spanca, še nikoli ni bilo toliko otrok s psihičnimi motnjami … Zato imamo starši veliko odgovornost, da omejujemo in še enkrat omejujemo gledanje vseh mogočih ekranov.

Najprej moramo začeti pri sebi. Zjutraj najprej pogledamo na telefon, kaj je novega na Facebooku in po svetu – namesto da bi se obrnili k partnerju in rekli: »Živijo, stari, spet je nov dan.« Preden gremo spat, nujno pogledamo še elektronska sporočila, novice, všečke (od katerih nimamo nič) in prebiramo slabe novice – namesto da bi ženi rekli: »A greva danes malo prej v posteljo.« Igramo igrice, gradimo hiše, hranimo krave in prašiče na internetu, pobijamo nasprotnike in ne vem kaj še vse. Celo ob morju, zvečer na klopci, rajši tipkamo po telefonu, kot da bi opazovali darove narave – če že ne morja, pa vsaj lepih teles.

Vse to delamo na škodo sebi. Medsebojno se oddaljujemo, ker je virtualni, digitalni svet lepši. Bežimo sami pred sabo, vendar to še nikomur ni uspelo. Kako zelo smo zasvojeni, lahko preverimo, ko bomo samo za en konec tedna ugasnili ekrane. Ja, kaj bomo pa počeli? Poskusimo, če si upamo začutiti dolgčas v sebi.