Za reformo sodstva

Besedilo: Matej Tonin, poslanec NSi
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. januar 2017 / 11:48

Nedavno je predsednik republike gostil vodje poslanskih skupin. Pogovarjali smo se o volitvah štirih novih ustavnih sodnikov. Lansko leto smo že izvolili dva nova ustavna sodnika. V dobrem letu se bosta torej zamenjali kar dve tretjini ustavnih sodnikov, ki so v preteklih letih sprejemali izjemno pomembne odločitve, ki so tako ali drugače zaznamovale Slovenijo.

Ustavno sodišče je najvišja avtoriteta slovenskega sodnega sistema. Preverja skladnost z ustavo in kaže smer urejanja najbolj občutljivih družbenih vprašanj, zato pri ustavnih sodnikih ni pomembno le ustavno-pravno znanje, ampak tudi svetovni nazor. Zaradi legitimnosti in spoštovanja institucije ustavnega sodišča bi si želel, da bi bila tudi prihodnja sestava ustavnega sodišča svetovno-nazorsko uravnotežena. Če bo prihodnje ustavno sodišče preveč nagnjeno v eno smer, bo to močno omajalo avtoriteto ustavnega sodišča.

Poleg volitev novih ustavnih sodnikov pa nas letos čakajo še volitve novega predsednika vrhovnega sodišča in tudi novega generalnega državnega tožilca. Znotraj sodne veje oblasti v letu 2017 prihaja do velikih kadrovskih sprememb. Temeljno vprašanje pa je, ali bodo kadrovske spremembe prinesle tudi nov način delovanja, predvsem pa več pravičnosti in manj sodnih zaostankov.

Način izvolitve sodnikov je zagotovo relikt socializma v sodstvu. Dejstvo je, da sodniki v Sloveniji imenujejo sami sebe. To ekskluzivno pravico jim omogoča njihova večina v sestavi sodnega sveta, ki dejansko odloča o imenovanju novih sodnikov. Ker je skrb za zagotavljanje kakovosti dela in javnega ugleda sodstva prav v pristojnosti Sodnega sveta, bo treba s spremembo Ustave spremeniti njegovo sestavo tako, da v njem ne bodo imeli večine sodniki.

Ostanki socialistične preteklosti so gotovo tudi nenehni pozivi, da se razsodb sodišč ne komentira. Če je dovoljena kritika in seciranje dela zakonodajne in izvršne veje oblasti, bi moralo v normalni demokratični državi enako veljati za sodno. Znani pravnik dr. Matej Avbelj avtoritarne tendence dela sodne stroke odlično razloži: »Če je pravo objektivno, potem je njegova avtoriteta in avtoriteta pravnikov absolutna in se ji mora neuko ljudstvo vselej podrediti. To je nujno v državi, kjer ne vlada pravna država, ampak oblast vlada s pravom.« Tudi sodniki niso nezmotljivi.

Za večjo učinkovitost delovanja sodstva bi morali spremeniti tudi plačno politiko. Sodniška ali tožilska mesečna plača je včasih manjša kot dnevni zaslužek odvetnika. Govorimo lahko o »neenakosti orožij« v sodnem spopadu. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da so v najbolj izpostavljenih procesih večinoma zmagovalci odvetniki.

Sedanja ureditev trajnega mandata je prej cokla razvoja sodstva kot pa zagotovilo neodvisnosti. Zakonodajna in izvršna oblast morata za razliko od sodne vsaj vsake štiri leta oditi na preverjanje zaupanja ljudstva. Pravniki vam bodo znali ponuditi številne dobre razloge za trajni mandat, sam pa v njem vidim številne pomanjkljivosti. Trajni mandat bi se dalo korigirati tako, da bi napredovali le dobri sodniki z nizkim odstotkom na višji stopnji razveljavljenih sodb, ter z internacionalizacijo sodnika, ki bi moral izkazati poznavanje delovanja učinkovitih sistemov v tujini.