Pot krojili talibani in pirati

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. januar 2017 / 11:53

Svetovni popotnik Boštjan Šifrar je številne zanimive dogodivščine s svoje zadnje poti po Srednji Aziji strnil v knjigi z naslovom K talibanom in piratom.

»Knjiga ni bila nikoli v načrtu, a ko sem po vrnitvi domov premleval, kaj vse se mi je dogajalo, sem spoznal, da so to res zgodbe za v knjigo,« svojo odločitev, da sedemmesečno potovanje po Srednji Aziji pred tremi leti popiše v knjigi, pojasni Boštjan Šifrar s Sovodnja. Kot pravi, je knjiga v prvi vrsti nastala zaradi talibanov in piratov, ki so precej prikrojili njegov prvotni načrt poti z motorjem, ki tudi sicer ni bil prav trdno zacementiran.

A čeprav so bili talibani in pirati glavni povod za pisanje knjige, pa je bilo še vrsto drugih dogodkov, ki si prav tako zaslužijo mesto v knjigi, je poudaril Šifrar. »Malokdo mora verjetno sredi ničesar do zadnjega vijaka razdreti motor zaradi ležaja, ki ga je bilo treba zamenjati,« se nasmehne. Na pot se je še z enim popotniškim kolegom iz Slovenije prek balkanskih držav najprej odpravil do Turčije in Irana, potem pa sta nameravala čez Afganistan v Uzbekistan, Tadžikistan, Kirgizijo, Kazahstan in Rusijo, kjer bi se ločila, sam pa bi nadaljeval proti vzhodu v Mongolijo, Južno Korejo in na Japonsko. A se je zapletlo, ko sta morala iz Afganistana nazaj v Iran, od tu pa potem v Armenijo in Gruzijo, od koder je nadaljeval sam. Pot ga je vodila še čez Rusijo v Sibirijo in Mongolijo, nato pa v Oman in iz Dubaja domov.

Pot čez nemirni Afganistan je izbral, ker ni dobil vizum za Turkmenistan, prek katerega je sprva nameraval do Uzbekistana. A že na afganistanski meji ga je nekaj vojakov takoj posvarilo, da naj bi bila to enosmerna vozovnica. In res ju je kmalu po prečkanju meje priprla afganistanska vojska, saj so ju osumili vohunjenja za talibane. V njihovem priporu sta preživela deset dni, vsak dan so ju vodili na zaslišanja. Druga neprijetna izkušnja ga je čakala, ko je nameraval iz Dubaja nadaljevati pot proti Afriki; od tod tudi pirati v naslovu knjige. »Ker po kopnem čez Savdsko Arabijo ni bilo moč priti do Afrike, je bila edina možnost z ladjo prek morja. V Omanu sem celo našel kapitana, ki me je bil pripravljen brezplačno vzeti na ladjo, a me je že vnaprej opozoril, da če bom že preživel pot z ladjo, mi na kopnem to zagotovo ne bo uspelo, saj bi bila pot čez celino prek Somalije in Etiopije do Južne Afrike preveč tvegana. Tu se je zato moje potovanje končalo.«

Na vprašanje, kaj ga je tako vleklo v te kraje, v katerih na popotnike prežijo tudi številne nevarnosti, samo skomigne: »V letalu sem se nad temi kraji vedno spraševal, kaj je tam spodaj, v 'praznini' med Evropo in Kitajsko, saj nisem imel niti najmanjše ideje. Še posebno sem si želel doživeti Mongolijo. Gre za čisto poseben svet, saj njihovega nomadskega življenja niti malo ne moremo primerjati z našim.« Vsaka država, prek katere je potoval, je bila sicer posebno doživetje, poudarja Boštjan Šifrar. V Iranu se je znova znašel na policiji, ker je fotografiral neko elektrarno, Rusije se spominja po »utapljanju« v vodki, Kirgizija pa ga je tako kot Mongolija izredno navdušila s slikovito naravo in številnimi živalskimi vrstami. »Ljudje so nadvse prijazni, večkrat sem se pomešal mednje, tudi na poroke so me vabili.« Podobno je bilo v Tadžikistanu, kjer je preživel ves mesec, pa mu niti en dan ni bilo treba plačati za prenočišče. V Uzbekistanu ga je navdušila tamkajšnja arhitektura. Številna doživetja je v knjigi popisal v obliki zgodb, ki pa so tako povezane med sabo, da bralec kljub temu lahko najde neko rdečo nit s potovanja, je še dodal Šifrar. »A če kdo pričakuje klasični popotniški vodič, bo razočaran,« odločno pristavi.