O spravi

Poznam človeka, ki je bil s svojim sosedom skregan dvajset let. Ko je čas dozorel, mu je dejal: »Peter, kaj če bi bila midva odslej spet prijatelja!« Tako enostavna je lahko včasih sprava.

Zahtevno je živeti v miru z ljudmi, ki so vam pobili vaše očete, si razdelili plen in si v mnogih letih nagrabili bogastvo še od žuljev vašega dela. Resnico, ki prihaja, si vaši nasprotniki sproti prilaščajo. To je vaša bolečina, ki si jo delite med seboj. Si želite zmago ali spravo? Ko boste mislili, da odpuščanje presega vaše moči, se spomnite, da je skrb, kako bo sprejeto, najmanjša bolečina od vseh, ki si jih lahko izberete. Ni prav, da še vedno prostovoljno trpite za zlo, ki vam je bilo storjeno.

Postavili so spomenike boju in sovraštvu. Vi jih postavljate svoji žalosti. Pokopljite raje svoje drage, pa čeprav samo v želji svojega srca, za obzidja, kjer počivajo njihovi očetje. V želji po spravi ste si ustvarili privid vseslovenskega spravnega dne. Radi bi si segli v roke in odšli v nove čase. Takšen spravni dan je vaša velika utvara. Takega dneva nikoli ne bo. Nikoli ne boste pobotali vseh ljudi. Ko bi mogli dopovedati nesrečnim sinovom sodnikov in rabljev, da stara krivda njihove mladosti ni vredna obrambe. Kdor že lahko odpusti, naj se ne obnaša, kakor da še trpi! Vaš nasprotnik beži pred vašo bolečino. Odpuščali boste vedno znova, vedno znova prosili za odpuščanje. In vendar boste zmagovali. Kakor sinovi Luči, ki vedo za nov in boljši svet. Sprava vam ne bo kupčija, ampak dar. In tako lahko upate, da bo bolečina vaših starih ran počasi popuščala. Preiskujte človeško dušo in malik revolucije. In se čudite. Preiščite natančno tudi svoje srce. In svoja zla dejanja. Ko se sprava med vami uresniči, si boste bratje in sestre. Iščite resnico, ki bo počasi postala rešiteljica vseh. Ne bomo je uveljavili z močjo, ampak z vztrajnostjo. Borite se proti stoletni laži in proti lažnivcem naših dni. Toda bodite pripravljeni že vnaprej, tudi greh, ki bo še storjen, boste morali odpustiti. Iščite kosti zaradi resnice, ne zaradi maščevanja. Ko gledate krutost preživelega sistema, pa vendarle ocenjujte vsako kruto dejanje posebej, sámo zase.

V svetovni zgodovini je večino ran, ki so jih želeli zaceliti neutrudni borci za pravičnost, nazadnje pozdravil čas. Ob novih grozodejstvih prejšnja izgubljajo svojo moč. Odpuščajte, da vam ne bi bilo treba gojiti neuresničljivih želja po pozabljanju. Vse, kar je bilo, je bilo »po človeško«. Prav vi pa ste morda izbrani, da prestavite spomin, ki je drugim pretežak, v območje Božjega. Šele takrat prosluli komunizem ne bo imel več moči nad vami. En narod ste, ena družina. Ko bi mogli pogledati vsem v srce, bi rekli: »Med nami rasteta nestrpnost in nemir.« Ali pa: »Sprava v našem narodu se razrašča.« Čeprav se vam zdi, da ste zaznamovani, sta vaš mir ali nemir sinova tega trenutka.

Veselite se sprave, kadar prihaja tiha v vaše srce. Kadar se vam zdi nedosegljiva, molite zanjo.

Milan Debeljak