Populizem na pohodu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 13. januar 2017 / 14:04

Sodobne družbe obvladuje tale paradoks: na eni strani je ljudstvo, ki naj bi bilo »suveren«, a je vse bolj razdrobljeno in kot tako plen populistov; na drugi so finančne in politične elite, ki svet zapopadajo kot plen …

Neoliberalizem in neopopulizem

Kako razložiti ta družbeni fenomen – da ljudje iz »nižjih« družbenih slojev volijo posameznike iz najvišjih oziroma najbolj bogatih slojev? Italijanska sociologinja Giovanna Campani odgovarja s posrečeno primerjavo Berlusconija in Trumpa. »V Italiji smo imeli izkušnjo Berlusconija. Ni prvič, da ljudje delavskega razreda polagajo svoje upe v milijarderja. Berlusconi je bil sicer drugačen v smislu izjemnega nadzora nad mediji, Trumpu pa je večina medijev nasprotovala. Tukaj moramo biti pozorni na naracije, zlasti po uničenju levice – živimo pač v neoliberalnem svetu. V sedemdesetih so bile hegemonske naracije levo usmerjene, se pravi, je bila enakost obravnavana kot nekaj dobrega. V taki naraciji si lahko postal bogat, ampak si moral skrbeti tudi za skupno dobro. Potem pa je prišla neoliberalna hegemonija, ki se je takrat začela skozi Margaret Thatcher in Ronalda Reagana. Thatcherjeva je trdila, da družba ne obstaja, temveč da obstajajo samo posamezniki. Ideologija je torej postal individualizem in osebni uspeh. Tako sta se tudi Trump in Berlusconi predstavljala kot posameznika, ki jima je kljub nasprotovanju dominantnih sil uspelo. To je naracija osebnega uspeha, ki pa mora biti dosežen brez pomoči obstoječega 'establišmenta', ki se ga dojema kot skupino koruptivnih ljudi, ki podpirajo drug drugega. Posameznik, ki je individualno uspel v takem okolju, se dojema kot nekdo, ki bo lahko to, kar je storil zase, storil tudi za druge. V primeru Berlusconija je bil glavni diskurz usmerjen v to, da je postal bogat, ker je inteligenten, in zato ne bo potreboval javnega denarja, torej da bo protiutež politikom, katerih glavni cilj je kraja javnega denarja. V primeru Hilary Clinton pa se je zdelo, da je bogata, ker je profitirala skozi svoj položaj v politiki.« Sicer pa ključnih odločitev, kakršne že bodo, ne bo sprejemal Donald Trump. »Ne živimo več v demokraciji, temveč v postdemokraciji, saj se odločitve ne sprejemajo več v okviru politike, ampak v okolju, kjer so poslovneži skupaj s politiki. Veliko odločitev pa sprejmejo kar banke in korporacije same, politika jim zgolj sledi. V tem kontekstu stranke niso več prostor, kjer ljudje lahko izrazijo svoja stališča, šibki pa so tudi sindikati, zato je potreben vodja.« »Vodja« se lahko pojavi le v atomizirani družbi, v kateri ni skupnega interesa. »Vrnili smo se v čas francoske revolucije, ko ste imeli na eni strani aristokracijo in na drugi strani preostanek države. Vrnili smo se v situacijo, kjer imate na eni strani veliko prebivalstva, a v celoti ni enotnega skupnega interesa, ki stoji proti oligarhiji. Neenoten interes v velikem delu prebivalstva pa je tisti, ki krepi populizem.« (Vir: Luka Lukič, MMC RTV SLO) Razumi, kdor more: kapital je protiljudski, ljudstvo pa se odziva – populistično …

Kdo naganja migrante od doma?

Campanijeva ima tudi svojo razlago migracij. »Več let sem zagovarjala multikulturalizem in odprte meje. Ampak sama mislim, da moramo sedaj res analizirati vzroke za množične migracije. Ne le v Siriji, kjer je vojna, ampak v drugih državah. Katastrofa nekaterih afriških držav je povezana z neoliberalno politiko in politikami korporacij in njihovo grabežljivostjo. Moramo reči, da je ta prisilna migracija del razvoja, ki ga vsiljuje neoliberalna agenda. To bi morali premisliti tudi z vidika odpiranja meja. Bomo odprli meje zato, da bi dovolili multinacionalkam pokupiti celotna ozemlja držav, ki jih ti ljudje zapuščajo?« Pravi krivci migracij torej niso migranti sami, ampak neokolonialna politika korporacij, njihova grabežljivost, ki izganja ljudi od doma …

Meryl Streep kritična do Trumpa

»Vsi mi pripadamo najbolj osovraženemu delu ameriške družbe. Pomislite – Hollywood, tujci in mediji. Kdo pa smo? In kaj je Hollywood?« Tako se je v svojem drznem zahvalnem govoru spraševala ameriška filmska legenda Meryl Streep, ko je na podelitvi zlatih globusov 2017 prejela ugledno nagrado Cecil B. DeMille za življenjsko delo. V govoru je nato kritizirala nekoga, ki ga ni imenovala, a so vsi vedeli, za koga gre. »Letos me je neka predstava res šokirala. Zasadila mi je kljuko v srce, a ne zato, ker bi bila dobra. Bila je – čeprav na njej ni bilo nič – učinkovita in je opravila svoj namen. Bil je trenutek, ko je oseba, ki je želela sesti na najvplivnejše mesto v naši državi, oponašala invalidnega novinarja, nekoga, ki ga močno prekaša, kar zadeva privilegije ter moči, da se bori. Na neki način mi je zlomilo srce in še vedno mi ne gre iz glave, ker ni bilo v filmu. Bilo je v resničnem življenju.«