Rozi

Družinska zapuščina, 3. del

Pred drugo svetovno vojno je širšo Ludvikovo družino reševal pred lakoto Jernej, ki je bil zelo dober mesar, znan daleč naokoli. Na stara leta je postal malo čudaški, njegov pogreb je bil eden prvih v tako imenovanem 'družinskem krogu', zaradi česar so ga ljudje še dolgo časa opravljali.

V pogovoru je Ludvik velikokrat pobožal krajšo nogo, zaradi katere je moral oditi v invalidski pokoj, rekoč, da je vsaka še tako slaba stvar za nekaj dobra. Če ne bi bilo nesreče, ne bi imel toliko časa in verjetno ne bi nikoli brskal po škatlah in kovčkih na podstrešju. Domači so ga 'zaposlili', da je pazil vnuka, kuhal zase in za 'ta mlade', obenem pa mu je ostalo še veliko časa, ko je lahko počel, kar ga je bila volja.

»Morda bi se mi življenje kako drugače zasukalo, če ne bi izgubil žene. Vrsto let sva bila skupaj v dobrem in slabem. Morda bi vas zanimalo, kako sva se spoznala? V četrtem letniku, v drugem polletju je naša razredničarka čez noč izgubila službo. Zakaj nihče ni vedel. Potem pa smo dobili eno mlado, ki še niti diplomirala ni. Fantom, ki smo bili v razredu v večini, je bila zelo všeč, ker je kar naprej zardevala. Včasih smo ji ušpičili kakšno neumnost, recimo, da smo ji na mizi pustili kuverto, v katero smo vtaknili pobarvano srce. Niti po razredu si ni upala pogledati, tako ji je bilo nerodno. Na maturantskem plesu smo jo tisti, ki nismo imeli dekleta, šli prosit za ples. Ko sem prišel na vrsto, je bila že zelo utrujena, a je vseeno privolila. Malo sem ga že popil, zato sem bil precej korajžen, pa sem ji šepnil na uho, da bi jo najraje oženil, tako posebna da je. Tudi ona se je pošalila in mi odgovorila, naj ne kličem hudiča, ker ta še preveč rad sam pride. Pa sem na ta ples že skoraj pozabil, saj sem sredi poletja dobil službo, istočasno ko sem pokopal sanje o študiju v Ljubljani. Ni bilo štipendije, žal. Potem pa – čez kakšno leto – v podjetju, v katerem sem bil zaposlen, organizirajo neko izobraževanje. In kdo nam pride predavat? 'Naša' Rozi! Skoraj sem s stola padel, ko sem jo zagledal. Kljub temu da sem imel malo daljše lase, sem upal, da me bo prepoznala. Res me je, a se je pretvarjala, da me ni. Najino 'igranje' sva prekinila, ko sva nekoč trčila na dvorišču. Beseda je dala besedo, povabil sem jo na pijačo. Vabilo je sprejela, a sva se z njenim fičkom – jaz avta še nisem imel – odpeljala v drugo vas, da naju ne bi kdo prepoznal. Iz prijateljstva se je razvila ljubezen, poročila sva se, ko je bil na poti prvi sin. Imela sva prečudovit zakon. Ona je bila do zadnjega diha učiteljica, jaz pa njen učenec,« se pošali Ludvik.

Ko je zbolela, je bil prepričan, da se mu bo porušil svet. A mu je toliko časa 'težila', da se mora sprijazniti, da bo pač ostal sam, brez nje, da ji je začel verjeti, da to pa res ne bo 'nič takšnega'. Naučila ga je kuhati, skrbeti zase. To je bilo še toliko bolj pomembno, saj se je kot invalid počutil prikrajšanega za marsikaj.

»Tudi okoliščine prometne nesreče so na meji verjetnega,« nadaljuje Ludvik. »Malo višje v hribu imamo zidanico, pa ne takšno na dolenjski način, temveč na gorenjski. Okoli lesene barake sicer raste nekaj trti podobnega, je pa zato več jablan in sliv, kajti Rozi je bila znana daleč naokoli po svojih izvirnih marmeladah. Do tja ne vodi nobena 'uradna' pot, zgolj malo širša steza, ki smo jo za lastne potrebe razširili in utrdili. Vedel sem, da na tistih ovinkih ne bom nikogar srečal, zato sem zmeraj malo pritisnil na plin. Nekoč, bilo je okoli desete ure zvečer, pred seboj zagledam tri srne – kot bi padle z neba. Pritisnil sem na zavoro, a me je zaradi prevelike hitrosti odneslo pod cesto, kotalil sem se po bregu in še dobro, da sem se ujel ob hraste, če se ne bi, me danes ne bi bilo več med živimi.«

Samota in osamljenost za moškega v najboljših letih nista ravno priporočljivi družici. Ludvik priznava, da je bil kot moški precej razvajen. Rozi ga je sicer navadila na nekatere dolžnosti, a je bila zmeraj ona tista, ki je imela komando v svojih rokah.

»Do zadnjega dne življenja, četudi jo je na koncu bolezen precej izmozgala, je bila nežna, plaha, sramežljiva. Rada je tudi zardevala. Od mene je bila štiri leta starejša, a jih je dobro skrivala. Jaz sem jo neskončno ljubil, otroci so jo oboževali, vnuki – takrat sta bila šele dva – prav tako. Vse, kar je hotela, je dosegla zlepa, ne da bi povzdignila glas. Ko sem pozneje raziskoval preteklost svojih prednikov, sem se še bolj zavedal sreče, ki me je doletela, ko sem se poročil z njo. Če se samo spomnim na lastno mamo in na njeno skrivno življenje. Z Rozi sta bili kot noč in dan. Tisto, česar mi mama nikoli ni dala, mi je Rozi nudila v obilju. Res sem imel srečo!«

Ko je ostal sam, so ga začele obletavati različne ženske. O zgodbah, ki so se v času po Rozini smrti rojevale, bi lahko napisal romane. Nekatere, ki so ga snubile, so bile prav nasilne. Niso razumele, da je njegovo srce oddano, četudi je bila Rozi pokojna.

»Razumem, da je ženski, ki po petdesetem letu ostane sama, težko najti spodobnega moškega, a na silo se pa res ne da priti do cilja! Mislim, da sem se takrat zameril polovici vasi,« se pošali.

Na podstrehi bo v dveh, treh letih naredil družinsko spominsko sobo. Priganja ga tudi vnuk. Pred sorodniki želi razgrniti zgodbe takšne, kot so bile. Brez olepšavanja in popravkov.

»Kljub dobrim namenom me zmeraj, ko vzamem v roke kakšno pisanje o mami, zaboli srce. Po eni strani jo razumem, da ni mogla biti drugačna, kot je bila, po drugi strani pa se sprašujem, kaj bi bilo z menoj, če ne bi srečal Rozi, ki mi je znala nuditi ljubezen, ki je pri mami nisem bil nikoli deležen. Rad bi tudi razčistil, kdo je bil Zorko, o katerem sem ti nekaj že povedal. Veliko sivih las mi povzroča omemba neke Katre. Kaže, da je nekaj časa živela v naši hiši, a še za časa deda in babice. Je bila dekla, beračica ali zgolj ženska brez strehe nad glavo? Bila je še ena Katarina, o njej je ded pisal, da je postala slamnata vdova, ki je njemu in še marsikomu drugemu na vasi povzročala nemalo skrbi, ker je 'preveč vedela'. So jo pa, kot kaže, prenašali zato, ker je znala pozdraviti vsako še tako težko bolezen. Zanimiva bo zgodba Jožeta, Maistrovega borca, ki mu je zrasel greben šele po tem, ko je začel dobivati 'Maistrovo' pokojnino. Večkrat je šel zastonj v toplice – in če je njegova žena želela doma speči kruh, je morala od njega dobiti pisno dovoljenje. Dela, kot vidite, mi ne bo manjkalo. Da mi Bog nakloni le še kakšnih petdeset let življenja, pa bo.«

(Konec)