V treh letih do črnega pasu

Pri šestinštiridesetih letih je Robertu Guštinu uspel velik podvig v športu.

Zadnja tri leta resnično doživ­lja svojo pomlad. Taekwon-do mu je popolnoma spremenil življenje.

Robert Guštin je Ljubljančan iz Radovljice. Pred tremi leti se je na treningu pridružil hčeri Neži, ki je že dvakratna državna prvakinja v najmlajši kategoriji. K treningu ga je povabila prijateljica in članica radovljiškega kluba Barbara Sitar, nosilka črnega pasu, 2. DAN. Danes ves čas trenira pod budnim očesom legendarnega trenerja Željka Gvozdiča. Triinšestdesetletni Zagrebčan, nosilec črnega pasu 7. DAN, pravi, da je Robert lahko za vzgled vsem v klubu oziroma kar vsem, ki se ukvarjajo s športom. Je marljiv, vedno dobre volje in na treningih nikoli ne popušča. Taekwon-do je borilni šport in tako kot vsak drug zahteva marljivost, odrekanje in garanje. Te tri lastnosti danes pri mladih ljudeh le stežka najdemo, pravi Gvozdič, ki pridnost Roberta Guština zelo rad pohvali.

Petsto ur treninga na leto

Robert letno naredi okoli petsto ur treninga, kar je več kot še enkrat več od povprečja. Vendar kot pravi trener Željko, ure ne štejejo, štejejo pridnost, volja, moč in želja po uspehu in napredku. In ravno zato je Robertu uspelo v treh letih 'iz nič' priti do črnega pasu 1. DAN. Izpit za osvojitev pasu je sestavljen iz izvedbe form ali borb z namišljenim nasprotnikom, ki jo sestavlja od trideset do šestdeset gibov, iz borb in specialnih tehnik. Robert seveda tudi tekmuje. Največkrat v veteranskih kategorijah, zelo dober je tudi v formah, kategoriji, ki je še posebej cenjena v tem športu. Teh petsto ur naredi z lahkoto, z užitkom, trenira celo med premorom, ki ga imajo v klubu vsak julij in avgust. Da tako rad trenira, je 'kriva' tudi zelo dobra klima v klubu. K tako dobremu vzdušju je pripomogel tudi Robert, saj si šteje v velik plus, da je s svojo zagnanostjo in nekaterimi inovativnimi posegi skupaj z drugimi člani klub iz čiste anonimnosti pomagal pripeljati do pomembnega društva v občini. Naslednje leto bo Taekwon-do klub Radovljica praznoval svojo 25-letnico.

Bistvo je drugje

Bistvo te zgodbe pa ni samo, da mu je uspelo črni pas opasati v tako kratkem času, ampak da je s pomočjo taekwon-doja postal drugačen, boljši človek. Pred 15 leti so Robertu diagnosticirali multiplo sklerozo. Njegova gibljivost je šla strmo navzdol, bolezen pa strmo navzgor. Zbral je pogum, se lotil športa, ki zahteva najprej gibljivost, ravnotežje in natančnost, torej vse, kar multipla skleroza onemogoča. Danes mu zdravniki ploskajo, se čudijo, pravijo, da je veliko bolj gibljiv od zdravega človeka. S pomočjo te borilne veščine je bolezen pod popolnim nadzorom, uspelo mu je več, kot so zdravniki sploh pričakovali. Vse to mu je dalo dodatni zagon, danes pravi, da ne trenira taekwon-doja, temveč ga živi. Ta šport je postal smisel njegovega življenja. To pripoveduje s tako strastjo, da sogovornika hitro prepriča, saj njegova pozitivnost kar žari okoli njega. Trener Gvozdič razlaga, da je Robert res fenomen, da če bi mlajši športniki imeli tako voljo do treninga, bi Slovenija imela še več vrhunskih športnikov, še več svetovnih in olimpijskih prvakov.