Peta veja oblasti
Ljudje se večkrat sprašujejo, kdo nam vlada in v čigavo korist. Ali nam vladarji olepšujejo resnico? Ali se trudijo za upravljanje države v korist ljudi? Klasična delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo, ki so si v sistemu zavor in ravnovesij ter nadzorujejo druga drugo, je že dolgo presežena. Nadgrajuje se z mediji kot četrto vejo, ki naj bi neodvisno nadzorovala preostale, toda kdo danes nadzoruje/obvladuje medije? Multinacionalne korporacije, vplivni bančniki in netransparentne neformalne mreže, o katerih razpravljam v svojih prispevkih, tvorijo peto vejo oblasti, ki si s svojim vplivom podreja vse preostale v škodo ljudi in le v svojo korist. Moja predavanja o peti veji oblasti, tako na Pravni fakulteti v Belgiji kot tudi raziskovalno delo na Univerzi v Würtzburgu, so odpirala vprašanja, kdo bo nadzoroval to vejo in ali pravna država v poznomoderni družbi sploh še deluje.
Ljudje vidijo vladajočo elito oziroma politično elito. Zanjo je značilno, da nosi za razliko od preostalih družbenih skupin posebno družbeno moč/oblast. Vladajoča elita ima pred ne-elito prednost v tem, da monopolizira moč in s tem pridobi možnost političnega odločanja. Preostale elite, ki se pojavljajo v družbi, imajo različen vpliv na področja družbenega življenja. Ker je politična elita nadzorovana s strani ljudi, medijev in finančnih institucij, so se v ozadju razvile druge skrite elite, ki niso nadzorovane. Tako so se razvile skrite neformalne mreže kot peta veja oblasti in prav te elite prevzemajo moč politični eliti preko svojih vzvodov.
Dosedanje vztrajanje politike, da bodo probleme rešili z represivni ukrepi organov kazenskega pregona, je sprenevedanje, saj v mnogih primerih ne gre za kazniva dejanja, kar je posledica neustreznih zakonov v okviru zlorabe pravne države in načrtnega kadrovskega slabljenja represivnih institucij. Povečevanje represivnih ukrepov in institucij vodi v oženje človekovih pravic in policijsko državo kot antipod pravni državi, kar omogoča elitam, da zaradi vzbujanja strahu pred kriminaliteto, terorizmom in drugimi ogrožanji ostajajo na oblasti. Rešitve je treba iskati v neodvisni proaktivni vlogi nadzornih finančnih institucij in sledenju tokov denarja ter transparentnem odkrivanju pridobivanja premoženja, na kar stalno opozarjam. Redki preiskovalni novinarji počno prav to in nam razkrivajo konkretna imena pete veje oblasti. Dejstva, ki jih razkrivajo, kažejo, da so lobistična omrežja, ki držijo v krempljih Slovenijo, najmočnejša v zadnjih petindvajsetih letih.
Odgovore je treba iskati v transparentnem upravljanju države. V Sloveniji se je razvil svojstven model upravljanja države, ki ga sam opredeljujem kot kongregacijski model. Tovrsten model upravljanja izhaja iz netransparentnega upravljanja državnega premoženja, kreativnih razlag norm, ki temeljijo na pravnih mnenjih izbranih strokovnjakov, obvladovanja medijev skozi službe za krizne odnose z javnostmi ter držanja ljudi v nevednosti z obvladovanjem informacij, statistik in popačenjem dogajanj v tujini. Kongregacijski model tako temelji na držanju ljudi v nevednosti in ima na podlagi obvladovanja medijev skozi krizno komuniciranje vpliv na svoje vernike, da ti ne vidijo, da je cesar gol. Zato imajo ljudje občutek, da živijo v pravljici Cesarjeva nova oblačila znanega pisatelja Hansa Christiana Andersena, dokler se ne zbudijo v realnosti.