Za vsakogar najde prijazno besedo

Frančiškan pater Polikarp Brolih iz samostana na Brezjah je bil v začetku decembra star 93 let. Kljub letom še vsak dan zgodaj vstaja, mašuje in ure in ure presedi v spovednici, kjer najde za vsakogar prijazno besedo. Pravi, da se pred njim že leta in leta vrti človeško življenje.

Spoštovani pater Polikarp, vse najboljše za vaš 93. rojstni dan, ki ste ga praznovali 5. decembra. Kakšen je vaš recept za tako dolgo življenje?

»Normalno življenje, brez pretiravanja pri hrani, kar človeku samo škoduje, in alkohola. Najbolj važno pa je življenje v miru brez razburjanja, jeze in obupa ter pogumno sprejemanje težav življenja. In seveda naša osebna vera. Štiriindvajset ur na dan je vsak med nami v božjih rokah. Mnogi na to pozabljajo, neverniki pa tega sploh ne vedo. Ta roka je božja, topla in očetova. Nikdar nismo igrača usode, ker ta ne obstaja. Marsikdo reče: usoda me tepe. To je prazna fraza. Sam Bog je namreč povedal, da svari in pokori tiste, ki jih ljubi. Bog nas ima rad tudi takrat, ko nam nalaga križ življenja. Poleg tega se je treba truditi za ohranitev poštene vesti. Ljudje namreč trpijo tudi zato, ker ne morejo najti miru in poklekniti. Težke krivde bremenijo človeka in kdor jih ne more odložiti, je vedno nemiren.«

So vam samostanski bratje voščili za rojstni dan?

»Seveda. To je sedaj navada. Pred drugo svetovno vojno in še nekaj let po njej praznovanja rojstnega dne skoraj nismo poznali. K nam ga je prinesel moderni čas. Takrat smo bolj poudarjali god in spomin na krstnega zavetnika. Ker Bog vedno bolj izginja iz javnega življenja, ljudje častijo rojstni dan, godovnega dneva, ki je spomin na krst, pa skoraj nič več.«

Kako mineva dan? Ker Vas pogosto videvam v cerkvi, domnevam, da veliko mašujete in spovedujete.

»Vstajam okrog petih, pol šestih zjutraj. Do sedmih imamo skupno molitev, potem pa se začnejo maše. Sam najpogosteje mašujem ob pol devetih. Po maši se preselim v spovednico, ki so od sedmih zjutraj do osmih ali celo devetih zvečer stalno zasedene. Spovedniki se menjamo vsaki dve uri in pol.«

In počitek?

»Ta je glede na moja leta potreben. Počivam običajno po kosilu. Potem pa me čaka spovedovanje ali obisk bolnikov.«

Rojeni ste bili na Zgornji Beli v preddvorski župniji. Krstili so vas za Antona, vaš godovni zavetnik pa je bil Anton Puščavnik, ki praznuje 17. januarja. Z vstopom v frančiškanski red ste dobili novo ime Polikarp.

» Z Zgornje Bele smo se preselili v Preddvor, kjer je oče kupil stanovanje sredi vasi, nasproti stare šole. Tam sem živel do dobrega petnajstega leta, ko sem dobil v roke revijo, v kateri je pisalo o redovnikih in v kateri je bil naslov frančiškanskega provinciata. Pisal sem jim, da želim priti k njim. Odgovorili so mi pritrdilno in naročili, katere dokumente moram prinesti s seboj, med drugim tudi dovoljenje staršev. Ker je bil oče že pokojni, je morala dovoliti mama. Čeprav sta ostala pri njej še dva mlajša brata in polsestra, je hudo jokala. V sebi pa sem bil trdno odločen za ta korak. Čutil sem, da me je Bog poklical, da je to izraz njegove milosti in da me le to lahko notranje očisti in obogati. Nikdar kasneje mi ni bilo žal zaradi tega in na kolenih sem hvaležen Bogu, da me je poklical. Polikarp sem postal 1. septembra leta 1939 v samostanu v Kamniku, eno leto po vstopu v noviciat. To je bil dan Hitlerjevega napada na Poljsko in začetek druge svetovne vojne. Prvič sem si nadel frančiškansko oblačilo. Z novim imenom in oblačilom si tako postal drug človek z novim življenjem. Sam sem si sicer želel ime Marjan, ki je Marijino ime, vendar te takrat predstojniki niso spraševali po tvojih željah. Postal sem Polikarp. To ime škofa iz Smirne v mali Aziji sem poznal samo iz Tavčarjeve Visoške kronike. Kasneje, pri obnovi triletnih zaobljub, bi sicer lahko ime zamenjal, vendar ga nisem. Če je bila takrat taka Božja volja, naj taka tudi ostane.«

Študirali ste tudi teologijo.

»Pri odhodu v samostan sem imel dokončano nižjo gimnazijo oziroma malo maturo. Zato sem v Ljubljani končal še višjo gimnazijo na realki poleg sedanje Univerze in se nato vpisal na Teološko fakulteto. Po petih letih študija sem bil 18. decembra leta 1949, izven rednega junijskega roka, posvečen za duhovnika. Prej sem moral na služenje vojaščine. Ker je običajno nova maša prvo nedeljo po posvečenju, sem jo daroval v domači preddvorski župniji kar na božični dan. Takrat je bil preddvorski župnik Valentin Sitar.«

Na Brezjah ste deseto leto. Kako se počutite doma na Gorenjskem, blizu svojega doma?

»Po posvečenju sem končal še šesti letnik Teološke fakultete. Skoraj petdeset let sem bil frančiškan v samostanu pri Tromostovju v Ljubljani, vmes pa po tri leta na Sveti Gori in za Bežigradom. Na Brezjah mi je lepo. Sicer pa je povsod, kjer je Bog, prijetno. Tukaj nas je devet bratov. Ujamemo se in skupaj delamo. Na Brezjah je veliko spovedovanja in to je moje glavno delo.«

Veljate za izvrstnega spovednika. Številni verniki želijo k spovedi k vam. Povedo vam svoje težave in tudi radosti. Poslušate žalostne zgodbe in prošnje. Domnevam, da v spovednici ne sme ostati neodgovorjeno nobeno vprašanje.

»Spovedovanje je delo, ki ga rad opravljam. Pred menoj se vrti človeško življenje v vseh bolečih oblikah. Odgovore iščem v evangeliju. Kristus je jasno povedal, kako naj živimo in kako naj se ravnamo. Odnos do Boga in do človeka je ljubezen. Odnos do sovražnika je odpuščanje in odnos do trpečih je pomoč. Kristjan je dober človek, sicer ni kristjan. Naša vera uči, da mora človek živeti s pošteno vestjo in da mora ljubiti Boga in človeka. Kot človek in kot spovednik sem dober tudi do ljudi, ki prihajajo k spovedi z obremenjeno vestjo, ki so na dnu in so daleč od Boga ali ga celo sovražijo. Te ljudi moramo sprejeti v življenje z molitvijo. Greh sovražimo, za grešnike pa molimo, da se spreobrnejo. Zato pravim, da je spovednik nosilec Kristusovega evangelija, ki je oznanjal ljubezen in zagotavljal odpuščanje. Če so grehi rdeči kot škrlat, bodo po spovedi beli kot sneg, če jih človek prizna in obžaluje.«

Ste pri izreku pokore strogi ali mili?

»Pokora se ne meri v dolžini molitve, ampak je v iskrenosti srca. Upoštevati je tudi treba, komu jo izrekamo. Pokora za otroka ne more biti enaka pokori za zrelega moža ali poslovneža. Biti mora taka, da pri njenem izvrševanju ni težav. Sicer pa delamo pokoro vsak dan z življenjem po evangeliju in s trudom postati dober človek. Spovednik mora izrekati pokoro po pameti, da za človeka ni novo življenjsko breme, ampak prispeva k njegovi skesanosti.«

Pred okencem vaše spovednice se je zvrstilo na tisoče ljudi različnih značajev. Dobrih in slabših. Povejte mi, ali je med nami še veliko dobrih ljudi?

»Tisti, ki pridejo k spovedi, so dobri ljudje in želijo biti še boljši. Mnogi pa sami sebi grenijo življenje. Prejeli so prvo obhajilo, so krščeni in birmani, potem pa ne pridejo več v cerkev, ne prejemajo zakramentov in s tem ne razbremenijo svoje vesti. Ti dejansko samemu sebi nalagajo pokoro. Dober človek je tisti, ki se dan za dnem trudi, da bi bilo v njegovem življenju čim manj slabih dejanj. Veliko mladih pri osemnajstih ali dvajsetih letih neha hoditi k maši, ker se jim zdi, da nimajo nič od tega. Ko pa v zrelejših letih doživljajo najrazličnejše križe in težave, spoznavajo, da morajo spet moliti, se opreti na boga in prihajati k spovedi in obhajilu. Starejši je človek, bližji mu je Bog. Zvestoba do njega mu daje pogum. Poznam take primere.«

Ali obsojate ljudi, ki so pozabili na Cerkev in Boga, ko se vračajo k vam po pomoč, ko ne vidijo več izhoda iz težav?

»Sploh ne. Vedno pravim, da bolečina opozori človeka, da sam ne more daleč. Človek, ki ima vero, ni nikoli sam. Bog je vedno z nami. To je vera, ki daje človeku pogum in optimizem.«