Brskanje med pismi

Družinska zapuščina, 1. del

V človekovi naravi je, da se tistemu, česar ne pozna, pogosto čudi. Še pogosteje se dogaja, da se ne le čudi, temveč tudi obsoja. Da je res tako, me je prepričeval Ludvik, ki je po spletu različnih naključij začel raziskovati usode prednikov, o katerih so se znotraj družine ustvarjale različne, med seboj nasprotujoče si zgodbe.

»V naši družini je že desetletja veljalo, da so, na primer, mojega strica Janeza, ki se je leta 1921 komaj dvanajstleten kmalu po prvi svetovni vojni v imenu sorodnika, ki je bil gostilničar, odpravil na Dolenjsko po sod vina, ubili. Nikoli ni prišel do cilja, ljudje so našli le voz in konja, ki je bil privezan za drevo. Janez je izginil neznano kam. Govorice o njegovem izginotju so bile različne: od tega, da so ga 'fentali' in truplo nekje zakopali, do tega, da si je sodil sam oziroma da je padel v reko in utonil. A kaj, ko trupla niso nikoli našli. Tudi po drugi svetovni vojni, ko je neznanokam izginil njegov najmlajši brat, ni nihče nič ukrepal. Potem pa so po spletu naključij tam okoli leta 1952 našli truplo Mirka, Janezovega brata. Šele takrat so različne govorice o smrti enega in drugega ponovno privrele na dan. Menda so družinski člani skoraj vsako nedeljo prihajali domov na posvete, četudi so živeli na drugih koncih Slovenije. Ugibali so in razvijali različne teorije o izginotju enega in drugega brata. Rodil sem se leta 1955, svojega otroštva se zelo dobro spominjam prav zaradi teh modrovanj, ki sem jih poslušal s peči. Nobena knjiga ni bila tako napeta in zanimiva, kot so bila ugibanja mojih sorodnikov. Imel sem kakšnih deset let ali nekaj takega, ko mojo babico pokličejo v sosednjo župnijo k nekemu človeku, ki je bil na smrtni postelji. Od njega izve, da sta z našim Mirkom skupaj bežala pred partizani, izve pa tudi, kdo od njih je Mirka ubil. Ta ubogi revež, ki ga je vest neznansko pekla, je moral za svojega prijatelja izkopati jamo, o tem, kdo ga je ubil, pa molčati. Izpoved je mojo babico še toliko bolj pretresla, saj se je morilčev sin priženil v našo širšo družino. Se je to zgodilo namenoma, ne bomo nikoli izvedeli, saj je še mlad pri miniranju v kamnolomu izgubil življenje. V glavnem: babica je šla po nasvet k župniku, on pa ji je dovolil, da je na pokopališču, na spomeniku, dodala še imeni obeh sinov,« se spominja Ludvik.

Dokler je bil mlad, ga družinske skrivnosti več kot toliko niso zanimale, zato jih je tudi pustil pri miru. Le poslušal jih je rad, saj so se mu zdele enako zanimive kot knjige Karla Maya. Potem pa se je po spletu nesrečnih okoliščin moral predčasno upokojiti. Kar naenkrat je imel na voljo ogromno časa, pa nobenega pametnega dela.

»Imel sem to srečo, da so moji starši podedovali babičino hišo. In ker je bil oče tisti, ki se mu je zdelo škoda karkoli zavreči, je po babičini smrti z različno, na videz ničvredno kramo zapolnil podstrešje. Zaradi prometne nesreče sem imel eno nogo precej krajšo, pa še bolela me je, zato sem imel veliko težav, preden sem lahko po strmih stopnicah prilezel pod streho. Prej, preden sem sploh lahko kaj raziskoval, smo morali podstreho izolirati, vgraditi nekaj oken in po tleh položiti pod. Napeljali smo tudi ogrevanje in zahvaljujoč moji radovednosti smo kar naenkrat dobili čudovit, zelo ogromen prostor, ki smo ga kasneje, ko sem zapuščino spravil v red, namenili družabnostim. S petletnim vnukom, ki mi je delal družbo, sva prvo leto preložila na desetine škatel, pogosto je bilo tako, da so naju šele zvonovi iz bližnje cerkve spomnili, da bo treba skuhati kosilo. Spominjam se prvega 'ocvirka', ki me je prizemljil in mi dal vedeti, da svojih prednikov sploh nisem poznal! Sanjalo se mi ni, da sta se, na primer, dedek in babica bolj malo pogovarjala, sta pa si zato – dopisovala. Pisala sta si pisma, v katerih sta si očitala marsikaj, o čemer si iz oči v oči nista upala povedati. Tako je babica šele nekaj let po poroki izvedela, da je imel ded nezakonskega otroka, za katerega je tudi skrbel. Ko ji je novica prišla na ušesa, je stvari vzela v svoje roke. Ona je bila tista, ki je vsako jesen tej ženski izročala 'alimente' v obliki dveh gajb krompirja in zajetnega kosa mesnatega špeha. Kot pogoj, da z možem še naprej deli posteljo, pa je navedla, da se 'propalici' ded izogiba in nima z otrokom nobenega stika. To ji je moral pod prisego tudi obljubiti, ker se ne spomnim, da bi njegovega nezakonskega otroka v družini kdaj omenjali. Je pa res, da smo se kasnejše generacije, tudi te, nezakonske veje družile med seboj, saj je Slovenija majhna dežela, dve sosednji župniji pa sploh! S potomci tega nesojenega strica sem na lastno pest kasneje navezal stike, tako da se danes normalno srečujemo in smo tudi prijatelji. V pismih sem zasledil, da je babica karala deda tudi zato, ker je bil premalo strog do otrok in hlapcev. Krivila ga je, če se je kdo od hlapcev napil ali povzročil na vasi pretep. Jezna je bila, če ni ukrepal, ko se je molilo rožni venec. 'Otroci prdijo in se smejijo,' je napisala. Imela je zelo lepo pisavo, četudi ni nikoli obiskovala osnovne šole. Dedov rokopis je bil bolj robat, slovnično zelo nepravilen, izpuščal je črke ali pa je misel zaključeval s tremi pikicami. Iz pisem sem tudi izvedel, da sta imela probleme z eno od tet, ki je nisem poznal, saj je že pri petnajstih letih morala iti od doma, ker se je zapletla z moškim, ki ni bil primeren njenemu stanu. Pozneje sem šel po njenih stopinjah, a sem, žal, izvedel, da sta obe z edino hčerko umrli v italijanskem koncentracijskem taborišču. Njenega moža pa je ubila ena od min iz prve svetovne vojne, ki jo je našel na njivi.«

Pisma je Ludvik shranil tudi zato, da bi se mlajši rodovi iz njih česa naučili. Je pa med njimi odkril še nekaj: v tistem prastarem času so med ljudmi krožile nekatere knjige, največkrat so to bile to Mohorjeve večernice. Ne ve točno, ali je bil to ded ali babica, iz vsake knjige je nekdo z nožičem skrbno izrezal kakšno stran z zanimivimi mislimi. V škatli, v kateri so bila pisma, je namreč našel tudi veliko takšnih strani. Našel je tudi odrezke z različnimi nasveti ali kuharskimi recepti iz takratnih časopisov. Pogosto se je pojavljala reklama za nekega dentista, kar bi lahko pomenilo, da je imel kdo hude težave z zobmi. Da so se s kmetov odpeljali v Ljubljano k zobozdravniku, je pomenilo, da jim je voda že krepko tekla v grlo.

»V škatli so se znašla tudi pisma, ki jih je moja pokojna mama pisala svojemu prvemu fantu. Tudi za ta pisma, ki so se ohranila, sem babici zelo hvaležen. Mamo, ki je bila zelo verna, stroga in tudi hladna ženska, po branju pisem bolje razumem. Najmanj enega je temu Ivanu pisala še potem, ko je bila poročena. 'Ljubi moj Ivan, kako si kaj? Vem, da bolje nego jost, kjer sem tako nerodna ratala, da nisem za nikamor. Le tebe bom ljubila, le tebe nosila bom v srcu …'«

(Nadaljevanje prihodnjič)