Propadanje nekdanjega ponosa Radovljice

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Radovljica / sobota, 24. december 2016 / 12:54

Najpomembnejši spomenik radovljiškemu športu in kulturi dvajsetega stoletja pa tudi prostovoljstvu, inovativnosti in predanosti vse od osamosvojitve Slovenije naprej nezadržno propada. Zgodovino stavbe TVD Partizan je v knjigi Spomenica Sokolskega doma v Radovljici ob njegovi 95-letnici natančno popisal Jure Sinobad, ki se boji, da stavba, ki je generacijam Radovljičanov predstavljala drugi dom, ne bo dočakala stoletnice.

Radovljica – »Drugega oktobra letos je preteklo natanko 95 let, odkar so člani radovljiškega Sokolskega društva slovesno odprli novi Sokolski dom v Radovljici. Častitljiva obletnica in velika verjetnost, da dom svoje stoletnice ne bo dočakal, sta bila poglavitna razloga za pripravo Spomenice Sokolskega doma v Radovljici ob njegovi 95-letnici,« izid publikacije, ki jo je izdal v samozaložbi, utemeljuje zgodovinar in bibliotekar Jure Sinobad. V njej predstavlja izjemno zgodbo radovljiškega športa in kulture, ki se je, kot pravi, začela v upanja polnem letu 1921 in se žalostno končuje v naši dobi, ko stavba, ki je bila dom številnim generacijam radovljiških športnikov in kulturnikov, klavrno propada. »Stavba TVD Partizan je največji spomenik kulturnega in športnega življenja Radovljice v dvajsetem stoletju,« je prepričan Jure Sinobad.

Stavbo so zgradili s prostovoljnim delom

»Mnoge generacije Radovljičanov so preizkusile tisti parket na boso nogo, tudi jaz,« je prejšnji torek, na prestavitvi Spomenice, publiko v do zadnjega kotička napolnjeni dvorani radovljiške knjižnice nagovoril Sinobad. »Telovadni dom Partizan je bil moj drugi dom,« mu je prikimal Aleks Čebulj, daljni sorodnik Danimirja Čebulja (1890–1942), Radovljičana, ki je leta 1933 izdal prvo Radovljiško sokolsko spomenico in v njej objavil tudi prispevke o gradnji in delovanju Sokolskega doma. V njej je natančno popisano, kako se je s prostovoljnim delom in sredstvi donatorjev gradila stavba, ki jo današnje generacije poznajo kot stavbo TVD Partizan.

»Pri gradnji so sodelovali vsi člani Sokolskega društva, tudi ženske in otroci,« pojasnjuje Sinobad. V prostorih Sokolskega doma je pod vodstvom Jakoba in Marice Špicar skoraj dve desetletji deloval znameniti Sokolski oder, ki se je v letih 1921–1941 postopoma razvil v najpomembnejše gledališče na Gorenjskem. Predstave so bile praviloma na sporedu ob sobotah zvečer in ob nedeljah popoldan. Sobote so bile namenjene domačinom, ob nedeljah pa so se v Radovljico pripeljali ljubitelji in poznavalci gledališča z vse Gorenjske pa tudi iz Ljubljane. Gostje zakoncev Špicar so bili številni ugledni literarni ustvarjalci, med njimi Pavel Golia, Fran Govekar in Oton Župančič.

Šport, kultura, zabava

Sokolski dom se je po drugi svetovni vojni preimenoval v Telovadni dom in še naprej služil radovljiškemu športu. Pod njegovo streho so delovale skoraj vse pomembne radovljiške kulturne ustanove: kino, knjižnica in glasbena šola. »Mirno lahko zapišemo, da je bil Telovadni dom v Radovljici v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni drugi dom kulturnikov in športnikov iz mesta in okolice,« pravi Sinobad.

Kot je povedal Aleks Čebulj, dolgoletni športni delavec, ki je v Spomenici natančno opisal razmere v radovljiškem športu v drugi polovici dvajsetega stoletja, je vse do leta 1973, ko so v Radovljici zgradili novo osnovno šolo in telovadnico, v njem potekal tudi pouk športne vzgoje za radovljiške šolarje. Dom, ki so ga leta 1964 temeljito obnovili, je svoje športno in kulturno poslanstvo opravljala v stari in deloma tudi v novi Jugoslaviji, še pravi Čebulj in dodaja, da je po letu 1990 najbolj upal, da bodo pristojni poskrbeli za stavbo, ki je toliko desetletij predstavljala center športnega in kulturnega dogajanja v mestu in okolici.

Iz rok v roke

Kot vidimo danes, se to seveda ni zgodilo. Do osamosvojitve Slovenije je bila lastnica stavbe Zveza za telesno kulturo Slovenije, kasneje pa Športna unija Slovenije, ki je objekt prepustila nezadržnemu propadanju. »Opozarjal sem na vseh mogočih instancah, a dialog enostavno ni bil mogoč. Športna unija se je doma hotela znebiti, ga prodati in se s tem okoristiti. Ko sem predlagal, da bi ga kupila občina, se je to tedanjemu vodstvu zdelo neprimerno: kako bodo kupovali nekaj, kar je pravzaprav njihovo? Šli so v tožbo, a jo seveda izgubili. V Ribnici, kjer je bila situacija podobna, je občina stavbo njihovega TVD Partizan vendarle odkupila, tedanji župan pa je ob tem pripomnil, da so morali kupiti nekaj, kar je bilo pravzaprav njihovo ...« Podobno žalostno je stanje stavb nekdanjih telovadnih društev na Jesenicah in na Bledu, Žirovniški pa je prenovljen in služi svojemu namenu.

Dovoljenje za rušenje

V Radovljici se je izteklo mnogo slabše; Športna unija je TVD Partizan prodala zasebnemu podjetju, to pa naprej. Trenutni lastnik je podjetje Meti-Pek iz Kamnika, ki stavbo - pravzaprav zemljišče, na katerem je mogoče zgraditi petetažni objekt prodaja za 650 tisoč evrov. Občina Radovljica je namreč s spremembo zazidalnega načrta za centralno območje Radovljica lansko jesen omogočila rušenje starega objekta in gradnjo novega poslovno-stanovanjskega objekta s štirimi do šestimi stanovanjskimi enotami v zgornjih nadstropjih ter trgovsko storitveno dejavnostjo, gostinsko ponudbo in možno večnamensko dvorano.