Kaj pa človekove pravice?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 18. december 2016 / 20:13

Leta 2018 bo že 70 let, odkar so Združeni narodi sprejeli Splošno deklaracijo človekovih pravic (1948). Ko jo beremo, vidimo, da ni ta deklaracija prav nič zastarela, saj jo kršijo povsod, tudi v t. i. razvitem svetu …

Splošna deklaracija in trideset členov

Svetovni dan človekovih pravic je eden od tistih številnih dni v letu, ki so razglašeni za »svetovni dan« tega in onega, to pa zato, ker želijo na nekaj spomniti in opomniti. Tako je 10. december svetovni dan človekovih pravic. V spomin na svetovnozgodovinsko dejanje, ki se je zgodilo, ko je Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 sprejela in razglasila Splošno deklaracijo človekovih pravic. Da imamo takšno deklaracijo, se nam zdi v bolj razvitih delih sveta nekako samoumevno, hkrati pa nihče več ne ve, kaj v njej piše. Po drugi strani je dejstvo, da se marsikje, tudi v državah, ki so članice OZN, človekove pravice ne spoštujejo. Spomnimo se zato najprej, kaj v Deklaraciji piše. Njena preambula razloži, zakaj so jo sprejeli. »Ker pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu; – ker sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest, in ker je bila stvaritev sveta, v katerem bi imeli vsi ljudje svobodo govora in verovanja in v katerem ne bi živeli v strahu in pomanjkanju, spoznana za najvišje prizadevanje človeštva; – ker je nujno potrebno, da se človekove pravice zavarujejo z močjo prava, da človek ne bi bil prisiljen zatekati se v skrajni sili k uporu zoper tiranijo in nasilje; – ker je nujno potrebno pospeševati razvoj prijateljskih odnosov med narodi; – ker so ljudstva Združenih narodov ponovno potrdila svojo vero v temeljne človekove pravice in dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti, v enakopravnost moških in žensk in se odločila, da bodo podpirala družbeni napredek in ustvarjanje boljših življenjskih pogojev v večji svobodi; – ker so se vse države članice zavezale, da bodo, v sodelovanju z Združenimi narodi, pospeševale splošno in resnično spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin; – ker je skupno razumevanje teh pravic in svoboščin največjega pomena za popolno uresničitev te zaveze. / Generalna skupščina razglaša to Splošno deklaracijo človekovih pravic kot skupen ideal vseh ljudstev in vseh narodov z namenom, da bi vsi organi družbe in vsi posamezniki, vedno v skladu s to Deklaracijo, pri pouku in vzgoji razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter s postopnimi državnimi in mednarodnimi ukrepi zagotovili in zavarovali njihovo splošno in resnično priznanje in spoštovanje, tako med narodi držav članic samih, kakor tudi med ljudstvi ozemelj pod njihovo oblastjo.« To je splošni uvod, sledi 30 členov. Znamenit je prvi: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.« V zadnjih letih je posebej aktualen prvi odstavek 14. člena: »1. Vsakdo ima pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem. 2. Na to pravico se ni mogoče sklicevati v primeru pregona, ki dejansko temelji na nepolitičnih kaznivih dejanjih, ki so v nasprotju s cilji in načeli Združenih narodov.« Begunci imajo torej »človekovo pravico« poiskati pribežališče tudi v tako čednostnih državah, kot so potomke slavne Avstro-Ogrske: na Madžarskem in Hrvaškem, v Avstriji, na Slovaškem in v Sloveniji … Splošna deklaracija človekovih pravic, ki bo 2018 stara že 70 let, je torej še kako aktualna, tudi v našem delu sveta.

Beseda leta: postfaktično

Združenje za nemški jezik (GfdS) že od 1971 izbira »besedo leta« – besedo, ki še posebej zaznamuje življenje v iztekajočem se letu. Lani so kot tako prepoznali besedo begunec, letos je zmagala beseda postfaktično, »postfaktisch«. Zakaj? Ker se politične in družbene razprave vse bolj vrtijo okoli čustev namesto okoli dejstev. Vedno več ljudi je zaradi odpora do »tistih na vrhu« pripravljenih ignorirati dejstva in sprejeti očitne laži. Na drugo mesto se je uvrstil »brexit«, na tretje pa silvestrska noč, Silvesternacht – zaradi množičnih napadov na ženske v Kölnu na večer 31. decembra 2015.

Stoletni Kirk Douglas

»Imel sem to srečo, da sem svojo sorodno dušo spoznal pred 63 leti, in prepričan sem, da sta mi najin čudovit zakon in večerna 'zlata urica' pogovorov pomagala preživeti vse mogoče.« To je ob svoji nedavni stoletnici izjavil legendarni filmski igralec Kirk Douglas. Povedal je tudi, kaj je zanj glavno zdaj: »Moja edina naloga je, da ostanem zdrav in spočit, da se bom lahko prikazal in bom očarljiv.« Malo, a vendarle veliko.