Kam gre ta svet?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 10. december 2016 / 12:49

Vprašanje v naslovu je seveda pretirano, saj odgovora nihče med Zemljani ne pozna. Očiten pa je tale politični fenomen: da se vse več volivcev, in to tistih iz nižjih družbenih slojev, na volitvah odloča za desne populiste …

Vstajenje desnega populizma

Ko je bil v ZDA za novega predsednika izvoljen Donald Trump, so nekateri analitiki poudarili dejstvo, da je zanj volilo in ga izvolilo veliko državljanov iz nižjih socialnih slojev. Kar se ne ujema s starim (a očitno tudi zastarelim) marksističnim pričakovanjem, da »proletariat« voli socialiste in komuniste. V ameriške primeru bi se po tej razlagi pričakovalo, da bi ti volivci volili socialno usmerjenega demokrata Bernija Sandersa, a se ta sploh ni uvrstil v finale, volivci pa so izvolili republikanca in milijarderja Trumpa, človeka, ki pripada tistemu famoznemu enemu odstotku najbogatejših Zemljanov. Nekomu, ki vsaj malo pozna zgodovino 20. stoletja, se tu kar sama od sebe ponuja primerjava z načinom, kako sta na oblast prišla Mussolini in Hitler – oba sta bila izvoljena demokratično, na volitvah, svoje ekscese sta uveljavila šele potem, ko sta bila že na oblasti. Res pa je, da sta z njimi verbalno strašila že pred volitvami in tako pridobivala »ponižane in razžaljene« volivce. In oba sta to počela s tihim soglasjem starih in bogatih elit obeh družb, zlasti največjih bankirjev in industrialcev – ker sta bogatim obljubila socialni mir. In obljubo izpolnila, a na način, da sta svoji državi zapeljala v svetovno vojno in bila v njej katastrofalno poražena. Da ne bo nesporazuma: Trumpa in drugih voditeljev desnega populizma ne primerjam s Hitlerjem, zlasti osebnostno ne. V družbenih razmerah, v kateri se uveljavljajo, pa so mogoče primerjave. Ljudem gre ekonomsko in socialno vse slabše, čutijo se ogrožene od tujerodnih populacij (tedaj Judje, zdaj migranti iz Azije, Afrike, Mehike …), zaskrbljeni so za svojo individualno, družinsko in nacionalno usodo. In na valovih te zaskrbljenosti in nezadovoljstva jezdi desni populizem, ki na oblast prihaja na volitvah, po demokratični poti. V Evropi imamo najbolj izrazite primere te vrste na Madžarskem (Orban), Poljskem, Slovaškem, veliko tega je tudi na Hrvaškem. Če bi se to nedeljo (4. 12.) tako odločili tudi avstrijski volivci, bi človek pomislil, da gre za srednjeevropski fenomen na območju nekdanje Avstro-Ogrske. No, Avstrijci so za predsednika izvolili Aleksandra van der Bellna, in ne svobodnjaka Hoferja. Prihodnje leto bodo parlamentarne volitve v Nemčiji, kjer je Alternativa za Nemčijo vse glasnejša, dovolj visoka zmaga Angele Merkel pa ni več samoumevna. Podobno velja za Francijo, kjer je bil za kandidata desnice izbran nekdanji premier Francois Fillon, poznavalci pa velike možnosti pripisujejo desni populistki Marine Le Pen. Najvidnejši cvet v tem šopku pa je, kot rečeno, Donald Trump. Hladen tuš je zmerno desna opcija to nedeljo doživela tudi v Italiji, kjer volivci na referendumu niso glasovali za predlog ustavnih reform premierja Mattea Renzija … V obravnavanem kontekstu je nadvse zanimiv položaj ruskega predsednika Putina. Ta prijateljuje z zdaj že bivšim politikom, ki je za desni populizem prototipski – z Berlusconijem. Putin in Trump ne skoparita z javnimi komplimenti, ki si jih vzajemno poklanjata. O Putinu se pozitivno izraža Orban … Zanimiv fenomen torej, ki prihaja vse bolj do izraza v svetovnem merilu. Višek političnih čudes pa je dejstvo, da ljudje, ki se počutijo ekonomsko, socialno in narodnostno ogrožene, glasujejo za politike skrajne desnice. Zakaj je to čudno? Zato, ker je njihov socialni položaj ogrozila globalizacija, ki jo vodijo velike finančne in gospodarske korporacije. In prav te zdaj v politično in volilno dogajanje pošiljajo svoje izbrane predstavnike – kot domnevne rešitelje tistih, ki so jih prav te korporacije pahnile v ogroženi družbeni položaj. Razumi, kdor more.

Predsedovati imperiju

»Predsedovanje je mnogo pomembnejša naloga.« To je izjavil bodoči ameriški predsednik, ko je hkrati sporočil, da bo zapustil svoje podjetje in se popolnoma posvetil vodenju države. Dejansko bo vodenje svojih podjetij prepustil svojim otrokom in bodo tako posredno še na­prej pod njegovim nadzorom. Bolj tehtno je vprašanje, kdo bo vodil njega?

Rekreirati se, ne razmišljati

»Ljudje tako zelo iščejo komedije, v kino hodijo, da tam ne bi razmišljali ... Pojdite v savno ali pa se rekreirajte, če se hočete sprostiti! Umetnost pa ni za sproščanje, ampak je njen cilj, da nekaj spremeni, da nekaj izzove v nas.« To je na ljubljanskem filmskem festivalu Liffe 2016 izjavil srbski režiser Nikola Ljuca (1985), ko je predstavljal svoj novi film Vlažnost. Tu pa se vprašajmo, ali niso ti ljudje, ki ne želijo razmišljati in se raje rekreirajo, prav tisti, ki volijo Trumpa in kompanijo?