Pipa zahteva potrpežljivost
Rokodelsko znanje izdelovanja pip za kajenje tobaka, ki je bilo v preteklosti razvito predvsem na območju Bohinja oziroma natančneje na Gorjušah in v okolici, danes ohranjajo le še redki. Pred drugo svetovno vojno je v Gorjušah delovalo okrog petnajst piparjev, danes sta ostala le še dva.
Med redkimi, ki se trudijo ohranjati tradicionalno rokodelsko znanje izdelovanja pip, je tudi Ivan Kovačič, ki se je na Gorjuše priselil s Štajerskega. S tem znanjem ga je seznanil ženin stric, pomagal si je še z opisi in slikami pip v knjigah in drugi literaturi. Povsem sam si je moral izdelati tudi orodje, s katerim potem v celoti ročno izdeluje tradicionalne gorjuške pipe, med katerimi je najbolj znana čedra, za katero je značilna kratka in ravna cevka ter stisnjena oblika same pipe. Na leto izdela od deset do petnajst pip, v izdelavo ene pa vloži od 20 do 25 ur dela.
Tradicija izdelovanja pip za kajenje tobaka naj bi segala v 18. stoletje. »Pravijo, da so to k nam prinesli Čehi, ki so na tem območju kopali rudo. Čez zimo niso imeli kaj početi, pa so si izdelovali pipe in kadili, tega pa so se potem naučili tudi vaščani,« je razložil Kovačič. Sprva so na Gorjušah pipe izdelovali predvsem za lastne potrebe, kasneje pa tudi za prodajo. »Pred drugo svetovno vojno se je s tem ukvarjalo okrog petnajst domačinov in v najboljših časih so jih izdelali tudi od tri- do štiri tisoč na leto.« Zaradi pokrovčka naj bi bile priljubljene zlasti med mornarji, saj je to omogočalo kajenje tudi v vetrovnih razmerah. Nekateri gorjuški piparji so po Kovačičevih besedah naredili zgolj osnovno leseno ogrodje za pipo, drugi pa so se ukvarjali z njenim okraševanjem. Pipe namreč krasijo umetelni okraski iz školjčne lupine ali bisernice. Po drugi svetovni vojni je ta obrt čisto zamrla, saj so pipe začeli izdelovati industrijsko, čemur piparji z Gorjuš, ki so vse delo opravili ročno, niso mogli konkurirati.
Ivan Kovačič je svojo prvo pipo izdelal pred četrt stoletja. Dolga leta je pipe izdeloval ob svoji službi, zdaj pa čaka na upokojitev in se je lahko temu delu povsem posvetil. Najpogosteje se ga loti zgodaj zjutraj, saj je takrat najbolj umirjen. »To je zelo natančno delo in gre hitro lahko kaj narobe. Samo malenkost se zalomi, pa je vse zanič,« je poudaril in dodal, da je za izdelovanje pip potrebno veliko potrpljenja in vztrajnosti. »Če mi kakšen dan ne gre, se raje lotim česa drugega,« je priznal in pokazal še druge izdelke iz lesa, ki nastajajo pod njegovimi spretnimi prsti. Ob pipah namreč izdeluje tudi modele za maslo in otroške igre, kot je Ta lesen. »Princip igranja je podoben kot pri igri Človek ne jezi se. Med igralce se razdelil lesene paličice, ki jih vtikamo v utore na igralni površini, na sredini pa padejo v škatlo. Tisti, ki prvi ostane brez paličic, je zmagovalec,« je na kratko predstavil igro, za katero je tako kot za druge svoje izdelke pridobil certifikat Bohinjsko.
Čeprav je Kovačič po osnovni izobrazbi zidar, danes sodi med redke mojstre, ki dobro poznajo les, njegove značilnosti in tradicionalno obdelavo. Za izdelavo pip uporablja les hruške, saj se po njegovih besedah najlepše oblikuje. Pokrovčki so izdelani iz alpake – zlitine bakra, niklja in cinka, ki je srebrno-bele barve, za okrasitev pa uporablja biserovino. »S tem materialom imam največ težav, saj ga pri nas ni mogoče dobiti. Alpako zato naročam iz Nemčije, biserovino pa iz Anglije,« je pojasnil. Čeprav je svoje znanje pripravljen deliti z drugimi, pa mu ne uspe najti naslednika. »Trije so se hodili učit k meni, pa so že po nekaj dneh obupali. To ni za mlade,« se posmeje in doda, da njegovega dela noče prevzeti niti njegov sin. »A če sem iskren, pri njegovih letih tudi sam ne bi delal tega, ko si enkrat starejši in se umiriš, pa je drugače.«
Za izdelavo pip je imel vsak pipar svoj način, zato je nastalo več vrst gorjuških pip. Najbolj znana je prav čedra, Kovačič pa izdeluje še štebalce, fajfurje in štajerke. Za njegove pipe je treba odšteti od 90 pa vse do 130 evrov. »Najdražja je čedra, saj je z njo največ dela,« je razložil. Danes jih kupujejo predvsem zbiratelji, včasih pa so celo doma pridelovali tobak za pipe, je pojasnil. »A kot pravijo, je tisti tobak obupno smrdel.« Preden so ga natlačili v pipo, ga niso zdrobili, ampak le zelo na drobno narezali. Sam ima navado, da si zlasti ob večerih prižge pipo in potegne kakšen dim, čeprav sicer kadi cigarete, prizna. »Tobak lepše diši, drugače pa ni razlike.« Pipe danes niso več veliko v uporabi, še vedno pa jih kadijo čebelarji, saj z dimom umirijo čebele.